Zmenek z Billyjem

Že več kot pred mesecem, ko sem videla, da k nam prihaja Billy Idol, sem se poigravala z mislijo, da bi se koncerta le udeležila. V osnovni smo ga ogromno preposlušali, spremljal me je še naprej v srednji, na faksu... Ja, videti v živo, bi ga bilo res noro. Potem pa sem med planiranjem dopusta in drugimi obveznostmi na to malo pozabila. Včeraj pa me preblisne kot z neba. Kdaj je že ta koncert? Danes! Jaz bi šlaaaaaa!!!


Na eventim.si preverim in presrečna ugotovim, da vstopnice so še. Pokličem svojega dragega, če gre z mano, če najdem varuške. Takoj je za. Eno uro zatem imam v rokah karte in organizirano varstvo za oba nadebudneža. Še kar ne morem verjeti. Grem! Grem! Ja, kaj za vraga bom pa oblekla?! V pičlih nekaj minutah sem se prelevila v nekdanjo najstnico, polno vznemirljivega pričakovanja.

Koncert je bil odličen. Polna dvorana Hale Tivoli. Med seboj so se mešale vse generacije. Od desetletnikov do 60+ letnikov, cele družine, stari prijatelji, vse pa nas je družilo eno. Malo pred deveto je le prišel na oder, rosno mlad 55-letnik, prodornega glasu, nabit z energijo, ki se je prelila na celo množico. On je bil tam zaradi nas, ne le mi zaradi njega. Ura in pol nabitih ritmov, brez predaha je minila prehitro. Končni občutek - ja, res bi mi bilo žal, če ne bi prišla. Jaz bi še!

Na blogu Iztoka Gartnerja si lahko preberete odlično reportažo včerajšnjega dogajanja, slikce, videe, pa če vas zanima, ga obiščite. Za lepši dan pa:

In ker sem si obljubila, ko sem začela pisati ta blogec, da bo v vsaki objavi vsaj en moj avtorski izdelek, vam tokrat zgoraj predstavljam mojo novo R&R majčko. Majčka je predelava navadne bele majčke z uporabo barv za tekstil.

Baterije so se mi napolnile in upam, da uspeva kmalu ponoviti kaj podobnega. Billy Idol, res si zakon.

Maja

Moja je EKO

Priznam, da sem nestrpno pričakovala včerajšnji torek, prvega po naših počitnicah. Dragi je bil tako prijazen, da mi je šel po Delo na najbližjo bencinsko že ob 6:30 zjutraj. Hitro sem poiskala 24 stran One, kjer so objavljeni finalisti izziva One in Mercatorja na temo Modne eko torbe. Ne, ni me bilo med njimi.

Zato pa vam lahko sedaj pokažem, kaj sem sešila. Veliko, platneno, pikasto. Dolgo sem razmišljala kaj narediti, ko pa sem videla finalistke, mi je postalo jasno, da sem se preveč držala usmeritev in bila zato premalo kreativna. Biti mora torba iz okolju prijaznega materiala, oblike in velikosti, ki se jih da praktično uporabljati. Ja, ta del mi je uspel, ampak kreativnost je tokrat malo zatajila. Maj in junij res nista moja meseca. Zato pa sem dobila eno izkušnjo več.

No, če že nisem med finalisti, pa je soseda našla slikico na zadnji strani, ki dokazuje, da je moja torba res med 195 drugimi :)

Vse prispele torbe bodo septembra razstavili, možno jih bo tudi odkupiti. Zbrani denar bo namenjen otrokom, žrtvam revščine in nasilja.

Upam, da tudi moja torba takrat najde lastnika, ki jo bo z veseljem uporabljal.

Sedaj pa novim zmagam naproti.

Maja

Po morju plava kit...

Pravzaprav bomo kmalu plavali mi in upam, da pravega kita le ne srečamo. Izkoristili bomo še zadnje predšolsko leto in se načofotali še pred uradnim začetkom počitnic.


Tale majčka za Črta bi bila pravzaprav čisto primerna za predzadnji izziv na Craftalnici na temo recikliranja, če bi mi jo uspelo pravočasno zašiti. Osnova je stara Majeva majčka, še vedno v odličnem stanju, le z motečimi flekci od sadja. Kit je dovolj velik, da je prekril večino. Malo mi je žal, ker nisem naredila še večjega. Izrezan je iz ene moje stare majčke, ki mi jo je bilo škoda vreči stran, ker mi je bil vzorec tako všeč.

Sicer je nova majčka malce punčkasta, ampak mislim, da dvoletnik še ne bo prezahtevna stranka.

Sedaj pa spakiram še zadnje malenkosti in jutri gremo plavat in iz vode kazat *** ;)

Lepo se imejte tudi vi,
Maja

Skrite solzice

Še vedno nisem čisto dojela, da Maj jeseni odhaja v šolo. Danes sem imela soočenje z dejstvom v obliki uradnega zaključka v vrtcu. Otroci in vzgojiteljici so pripravili zelo lep program in ob končni pesmi, priznam, sem se skrivala za Črtovo glavico, da bi se mi ne ulile solze. Definitivno se nam bliža zaključek brezskrbnega otroštva brez obveznosti, časa, ko so važni le prijatelji in igra... Če poslušam starše šolarjev, kaj se nam obeta, priznam, se vsega skupaj niti najmanj ne veselim.

Za njegovi zlati vzgojiteljici sva z Majem pripravila majhni presenečenji v obliki das ploščic. Verjetno lahko uganete, da so bili pikapolonice. Na zadnjo stran, sva napisala kratko zahvalo in vse skupaj zapakirala v vrečki iz blaga, mehko podloženi, da se ploščicam zagotovo ne bi nič zgodilo.

Vrečki je Maj sam porisal, jaz sem dodala še fimo gumbke za popestritev. Vrečki se tudi zapirata, tako da upam, da jima bosta našli še kakšno novo uporabno vrednost.

Elvira in Tina še enkrat vama hvala za čudoviti dve leti, v katerih je Maj z vajino pomočjo postal samozavesten, radoveden, vesel fant. Hvala vama za izkušnjo, da lahko otrok, po tem ko dve leti vsak dan joka, da ne gre v vrtec, v enem tednu vrtec vzljubi. Hvala vama za vajino toplino, vajino ljubezen.

Maja

Včasih je potrebno tako malo

Začelo se je s poletno kapo, ki sem jo kupila Črtu. Tanko blago, mehek šilt ter podaljšan zadnji del, ki pred soncem skrije tudi vratek. Idealna, kar se mene tiče. Mnenje Črta: ni šans, da bom to nosil na glavi! Da dvoletnika niti najmanj ne zanima, da je sonček močen in ga bo bolela glavica, si lahko mislite.

Ko smo tako že n-tič ponovili vajo kapa gor, kapa dol, se odločim za drugo taktiko. Če pusti kapo na glavi do doma, bova doma nanjo dala dinozavra. Na moje presenečenje predlog takoj uspe in kapa je ostala na glavi do doma. Celo pot pa je kazal na kapo in ponavljal Aaaa, Aaaa, kar v njegovem jeziku pomeni dinozaver. Saj tako se namreč oglašajo, ali ne?


Doma ni bilo časa, da bi skuhala kosilo, TAKOJ je bilo potrebno dati tega dinozavra na kapo. Pa iščeva na netu slikco, ki bi mu bila všeč in bi bila dovolj velika. Naletiva na tega slončka, ki ga je takj osvojil. Izbere še barvo, ga sprintava na transfer papir, izrežem in nalikam in v pičlih desetih minutah se je osovražena kapa prelevila v najboljšo kapo na svetu. Sedaj jo nosi ves čas, ga moram že prav prositi, da jo da dol :)

Ko sem videla to veliko veselje, žareče učke, sem se spomnila, da bi mu lahko popestrila tudi kakšno navadno majico z njemu ljubimi liki. Malo printanja, malo risanja in zvečer so nastale majčka z Nodijem, Telebajski in dinozavrom. Tako enostavno, hitro, poceni in tako veliko veselje!


Res ga ni lepšega kot velik nasmejan obraz, žareče učke in velik moj, moj v zahvalo. Ko bi bilo vedno vse tako enostavno.

Maja

Twitty torbica za prenosnik

Sem važna, vem, ampak moram se pohvaliti, da sem za rojstni dan dobila čisto svoj prenosni računalnik. Moj prvi. Prej sem vedno nergala, ker sem tako težko prišla do računalnika, saj ga imamo v spalnici in ker ta mlajši še spi v isti sobi, zvečer do njega nisem več prišla. Ni mi preostalo drugega, kot da sem "fehtala" dragega, da mi posodi službenega samo za par minutk... Izgleda, da sem bila pri tem res uspešna, saj se je takoj strinjal, ko sem na pol v šali rekla, da bi za rojstni dan imela svoj računalnik.


No, in sedaj ga imam :) Je majhen, ampak zmogljiv, nič posebnega na pogled, ampak je moj! Ker sem kar naprej kable za seboj vlačila, pa miško in kartico, sem se odločila, da sešijem torbico, kamor bom lahko vse lepo pospravila. Nastala je tale Twitty torbica. Zunaj pisana notri podložena z belim flisom, ki ji da trdnost in mehkobo. Torbica se zapira na ježka, tako da mi ne bi smelo nič ven pobegniti.

Se še spomnite, kako ste se počutile, ko ste kot majne dobile kakšno prav posebno darilo in ga kar niste hotele spustite iz rok? Če so vam starši pustili, je šel z vami tudi v posteljo? No, skoraj tako se počutim, čeprav v posteljo ga nisem nesla s seboj ... še.

Lepo se imejte in upam, da se bomo lahko sedaj večkrat brale in pokomentirale tudi v miru zvečer.

Maja

Meme, čokoladni kosmatinec

Včeraj smo praznovali Črtov drugi rojstni dan. Do sedaj sem vedno pekla ali bananino ali višnjevo torto, ki pa ju tamaladva nekako ne marata več. Zato sem se spopadla z izzivom, da sem naredila čokoladno - s čokoladno pri otrocih pač ne moreš faliti. Tudi tokrat mi je z receptom, nasveti in tičino maso pomagala moja soseda Maja, ki je res prava zakladnica idej in znanja za peko tort. Pa samo dve nadstropji se moram sprehoditi :)


Motiv za torto je moral biti Meme, kot Črt kliče medvedke. Tako jih ima rad in jh crklja, da je res prisrčen. Svojega prvega je dobil že v porodnišnici, ko mu ga je prinesel starejši, ki ga je tudi sam izbral. Potem je ta medvedek skoraj leto dni sedel med drugim plišem. Potem pa sta se s starejšim nekega dne pred dobrim letom prerekala okoli Majevega kužka, ki ga ni bil pripravljen deliti, Črt pa bi imel prav njegovega. V tistem sem med vsem plišem zagrabila tega medvedka in mu ga ponudila v zameno. Na moje veliko presenečenje je bil takoj pripravljen na menjavo in medvedka od takrat ni več spustil. Medvedek z njim spi, je, včasih ga pospremi v vrtec, skupaj se igrata in veliiiiko crkljata.

Res je lepo imeti takega prijatelja. Tudi sama sem ga imela in je prišel z mano v nov dom, ko sem se odselila od staršev. Ste imeli tudi vi svojega prav posebnega medvedka ali drugo živalco?


Maja