Šivanje s slovarjem pri roki

Včasih drugače ne gre. Šivalni stroj na eni, gospod Google prevajalnik na drugi in smo šli…

Pred kratkim je Nelya na svojem blogu Čarobna preja pokazala tako simpatične otroške klobučke, ki jih je zašila po kroju iz revije Ottobre. Sama te revije prej nisem poznala. Šivanja sem se učila z Burdo, ki ima vedno tudi nekaj otroških krojev na koncu. Ampak ti klobučki so bili tako simpatični in kot je Nelya napisala, jih nikoli ni preveč, da sem enostavno morala poskusiti.

Da revijo lahko kupim v trafiki na koncu Hale A v BTC-ju, mi je zaupala Sonja.  Hvala! Nad revijo sem bila tako navdušena, da sem komaj dočakala vrnitev iz enotedenskega dopusta. In ko sem končno le odprla navodila za šivanje, sem ugotovila, da sem že pošteno pozabila nemščino. S trmo, vztrajnostjo in pomočjo g. Googla sem se le prebila skozi vsa navodila (ki pravzaprav niti niso komplicirana) in nastala je prva kapa, v bolj resni kombinaciji za starejšega.

Kapa ju zunaj karirasta, znotraj temno modra, prešita z belo. Kombinacija popolnoma ujemajočega karo blaga in modrega blaga je iz letošnje Kilometrove ponudbe. Skupni čas izdelave, dobre štiri ure! V drugo bo zagotovo šlo veliko hitreje.

Starejši je bil kapice zelooo vesel in jo je takoj zamenjal za staro. Mlajši ima bolj določene želje. Biti mora rumena z veliiiikim kitom. Kaj bo nastalo, vam pokažem naslednjič.

Sama imam za športne aktivnosti najraje navadno kapo s šiltom, za pohajanje in morje, pa sem si lani kupila velik slamnik. Kaj pa ve? Ali se poleti sončku skrijete pod kakšnim klobučkom? Kakšni so vam najbolj všeč?

Maja

Nova poletna poštarka zame :)

Če pomislim, da sem bila včasih čisto zadovoljna s tremi univerzalnimi torbicami, ki so pokrile vse moje potrebe. Potem se je zagodilo. Pred dvemi leti sem sešila svojo prvo torbico... in od takrat se ne morem ustaviti.

Že nekaj časa sem se spogledovala z manjšimi poštarskimi torbicami, kamor lahko spraviš najnujnejše, tako za v službo, kot za bolj sproščeno pohajanje.

Zaželela sem si eno bolj poletno, ki jo bom lahko kombinirala k jeansu z dodatnim žepkom za ključe. V ta namen sem do konca porabila zadnji košček črtastega blaga iz Kilometra, ki mi je še ostal od kompletka torbe in torbice, ki sem ju lani sešila za mamo.

Se moram pa tukaj zahvaliti Sonji za fenomenalno idejo. Res ne vem, kako na to nisem nikoli pomislila! Veste tiste trakove za ključe, ki jih dobiš marsikje in se potem valjajo po hiši? Odrežeš jim karabinčke, ki so lahko hudo uporabni in zabavni za popestritev. Sama sem jih uporabila pri ročaju torbice in se mi prav dopade. Sonja, hvala! :)

 

Na koncu je zadrgica na žepku dobila še manjšo popestritev. Izdelava te torbice je bila tako zabavna, nošnja pa je tako praktična, da bo skoraj zagotovo nastala še kakšna. 

Obožujem poštarske torbe.Vseh vrst. Velike, majhne, pisane, resne... So komot in roke proste za druge stvari. Kekakšne torbice pa ve najraje nosite? Kaj vam je pri njih najbolj pomembno?

Maja

Imamo 55-star Chefa!

Pred kratkim sem naredila prvi moški predpasnik za strastnega 50 letnega kuharja. V objavi je prvič z velikim uspehom poziral moj dragi in vse skupaj je kar klicalo po nadaljevanju.

Znančev brat je praznoval 55 letnico in ker je tudi ta velik ljubitelj dobrih jedi, se jim je zdela ideja s predpasnikom kot nalašč. Želja je bila, da naredim spredaj črno rdečo kombinacijo. Črno, da se na njej ne bodo poznali madeži, rdeča je ostala za podpise, kot pri prvem. Končni rezultat mi je še bolj všeč kot prvi, sem se pa nekoliko bolj nahecala s preslikavo črk na črno podlago. Na koncu sem naredila kar šablono iz debelejšega paperja.

Za popestritev sem dodatno uporabila okrasni šiv, ki ga premore moj strojček. In to prvič v več kot desetih letih.

Kot maneken tudi tokrat ponosno pozira moj dragi z novo dodelano držo.  Morda bi moral pogledati še kakšno oddajo Top models, kaj pravite? ;)

Bodite lepo,
Maja

Povšterček za malo večjega korenjaka II

Stari dolgovi. Zelo stari. Januarja sem mlajšemu sešila blazinco z avtom in jo spravila, dokler ne sešijem še starejšemu. Vedela sem, v katero smer, vendar kar ni in ni šlo. Ko sta spravljeno blazinco mlajšega slučajno našla (lahko bi me že izučilo, da majhni radovedni prstki pridejo skoraj povsod), ni ostalo drugega, kot da se hitro vsedem za stroj in svojo blazinico dobi še starejši.

Kombiniranje s svetlečim blagom je bilo uspešno in je pri prejemniku poželo veliko ododbravanje. Sem ga pa na veliko polomila, ko sem želela spisati njegovo ime na raketo. Material, ki je ostal še od nekih maškar, je debelejši in svetleče rumen. Ko sem skušala nanj pisati s pisali za tkanine, se je vse razlivalo. Lekcija za drugič.

Sedaj se zvečer, oba umita in v pižamcah spravita na kavč, si podložita vsak svojo blazinco in čakata na svojo pravljico.  Tako majhna pozornost, pa tako veselje :)

Lepo se imejte,
Maja