Iz Božičkove delavnice II

Jeseni, ko sem mami sešila torbo za na plažo, je ostalo še nekaj blaga, ki sem ga kot zadnji kos našla v Kilometru pod Emporiumom. Žal mi je, da ga takrat nisem vzela kar celega. Ker imamo majhno stanovanje, skušam biti racionalna pri novih nakupih, kar pa je dostikrat težko. Četudi si rečem, da rabim le tako in tako blago in v takšni velikosti, me rad premami še kakšen nenujen kos, zaloge pa rastejo. No, pa saj vsi ki radi ustvarjate verjetno poznate to zgodbo.

Ostanke tega modrega črtastega platna sem uporabila pri izdelavi novih predpasničkov za moja fanta in na koncu ga je ostalo še ravno dovolj, za majhno toaletko, ki bo lep kompletek k že sešiti torbi.

Poleti, ko smo bili skupaj na morju, si je mami zaželela tudi temno modro zapestnico, za katero pa takrat nisem imela ustreznega materiala. Tako ji je željo izpolnil Božiček.

Po daljšem času sem se lotila fimanja, ker perlic v željeni barvi nisem dobila. To ni ravno moje področje, a nekako sem se znašla. Zapestnica naj bi bila čisto preprosta, na elastičen laks, vendar nisem mogla iz svoje kože. Žica mi je namreč toliko lepša.

Sem pa izdelka res z veseljem delala, ker sta me popeljala nazaj na toplo, na morje. Še malo, pa bo, ali ne :)

Maja

Barvna terapija za sive dni

Močne, žive barve obožujem, ker so tako polne optimizma in veselja. V turobnih, sivih dneh, pa postanejo moj vir energije. In večja ko je sivina okoli mene, bolj jih potrebujem.


Rezultat te velike potrebe po barvah so včasih tudi izdelki, na katerih je vsega preveč in so bolj moja terapija, kot da bi bili dejansko nosljivi. Tudi tale verižica je tak primer. Ko jo je videl dragi, je vprašal, če sem čisto resna, da jo bom kdaj nosila med ljudmi. Hja, verjetno ne, ampak če bo kakšen res siv, turoben dan, pa ne morem obljubit, da me ne bo premamila.

Za razliko od moža, pa sta bila tamaladva navdušena nad izdelkom. Najmlajšemu so velike fimo bunkice tako všeč, da samo da jih kje zagleda, že tuli mam, mam, mam... nekako mu ne morem dopovedati, da niso užitne. Iz njegovega pogleda vidim, da mi ne verjame povsem in verjetno sumi, da mu prikrivam nekaj zelooo slastnega ;)

Naj bo tudi vaš dan poln energije, kjerkoli jo že črpate.

Maja

Zapestnica, ki to ni

V petek zjutraj sem stala na avtocesti zaradi nesreče, ko se mi porodi ideja o črnobeli fimo zapestnici. Zrišem jo v zvezek, ki ga imam pri sebi, po službi nabavim črno fimo maso in ves dan koooomaj čakam večer, da se jo bom lotila. Tako živo sem jo imela pred očmi.


Potem pa je šlo vse narobe. Otroci so bili v posteljah šele malo pred deveto in se nikakor niso umirili. Verjetno bi bilo bolje, da bi šla spat tudi sama, vendar ker sem ves dan čakala na ta moj trenutek, sem se je morala lotiti.

Ko so koščki prišli iz pečice, sem ugotovila, da sem transferje slabo "prilepila" in so bili polni mehurčkov. Luknje so bile premajhne za elastični laks. Sem že hotela vse skupaj vreči v smeti, pa sem vseeno vztrajala do konca, namesto laksa uporabila črno žico in nastala je ... preozka zapestnica. Včasih pač ne gre in ne gre ;)

Ker pa sem se pri vseh teh napakah ogromno naučila, sem se odločila, da temu neposrečenemu izdelku najdem drugo uporabno vrednost. Morda bo stojalce za svinčnike, držalo za servetke, okras manjše vazice... Še kakšna ideja?

Maja

Pomlad po japonsko

Ena od stvari, ki sem jih želela preizkusiti, ko se enkrat le lotim fima, so bili trasferji na fimo maso. Že dolgo tega sem jih videla pri Maji in od takrat mi niso dali miru. Ker sem letos le zbrala voljo in pogum, da se s fimom spoznava, je nastal prvi izdelek.



Japonska umetnost mi je bila vedno fascinantna. Dehteči cvetovi, pisane ptice, močni kontrasti na belem ozadju. Takšna mi je najbolj všeč. Se vidi, da tudi sama pogrešam pomlad? No, sedaj bom en majhen košček nosila kar s sabo ;)

Maja

Gumbki takšni in drugačni

Včerajšnji turoben dan sem se spoznavala s fimom, malo mečkala, malo valjala in rezultat je skoraj poln lonček gumbkov. Nastali so vseh barv. Pisan izbor majhnih


in nekaj velikih.


Mislim, da jih ne bo težko porabiti pri šivanju. Me to spominja na mojo maturantsko obleko, ki sem jo kupovala tako, da je pasala k uhančkom, ki sem jih že imela. Sedaj bom pač morala zašiti kaj, da uporabim te gumbke.

Maja

Iz teorije v prakso

Prvo fimanje doma po tečaju se je končalo s tremi roladicami in fino zarezanim prstom. Saj na nožkih za rezanje fima je lepo pisalo, da niso za otroke... Roladice sem tako le pospravila in fimanje je bilo začasno odloženo.


Ko sem razmišljala, kaj podariti najljubši sosedi mojih sinov, sedaj enajstletni Marini, so prišle roladice kot naročene. Vesele, tople, razigrane, takšna kot je sama. Upam, da ji je kompletek všeč in ga bo rada nosila.

Marina je Majeva "punca" od kar je začel govoriti. In čeprav so punce iz vrtca "brez veze" Marina ostaja kul. Tudi moj drugorojenec ni nič manj navdušen nad njo in bi jo kar posvojil, če bi se dalo. Z namenom harmoničnih družinskih odnosov v prihodnosti sem že apelirala pri sosedih, da bi nujno rabili še eno punčko. Žal zaenkrat bolj slabo kaže. Se bosta pač mogla naučiti, kako se v življenju stvari delijo ;)

Pisan pozdrav,
Maja

Prva novoletna želja je izpolnjena

Kot že mnogi veste, se rada lotevam najrazličnejših materialov, fimo masa, pa mi je ostajala večna uganka. Zato sem si za novo leto zaželela, da se udeležim kakšne delavnice na to temo in želja se mi je že izpolnila.

Na Fimolandiji sem zasledila vabilo na začetno delavnico Millefiori, ki je potekala to soboto. Glede na to, da Majdine izdelke občudujem že od prvega dne, ko se je na srečo odločila, da jih deli z nami, je bila odločitev takojšnja. Vabilo sem poslala še prijateljici iz študentskih let, s katero sva takrat skupaj ustvarjalali in na moje največje veselje, se je tudi ona odločila, da se preizkusi s fimom. Kaj bi si lahko še želela lepšega.

Izkušnja je bila fantastična. Izvedele smo vse o tem, kako ravnati s fimom, kako naredimo roladice, očesca in rožice, ki smo jih uporabile za izdelavo kompletka obeska in uhanov. Sedaj moram dele le še sestaviti. Pokazala nam je tudi, kako se dela velike perle, pisane črte in Natašine perle. In zraven še cel kup nasvetov.

Vsa vprašanja, ki so se porajala ob neuspelih poskusih so dobila odgovore in še več. Iskreno lahko delavnico priporočim vsakomur, ki bi se želel poskusiti v oblikovanju fima in čeprav mi je edini uspelo dvakrat zapacati pašta mašino in se je fimo neprestano drobil, sem že tekla v trgovino po nove zaloge. Saj veste, vaja dela mojstra in pašta mašina bo zagotovo eden od mojih naslednjih nakupov (ročno mečkanje mi iskreno ni ravno priraslo k srcu).

Za mano je čudovit vikend. Majda še enkrat hvala.

Maja

Obeski s poletnim pridihom

Pri ustvarjanju mi je všeč to, da mnogokrat nastane nekaj povsem drugega kot sem planirala. Včasih sploh ne vem, kam me bo ustvarjanje pripeljalo.

Tako je bilo tudi s temi obeski, ki sem jih naredila za moje prijateljice iz študijskih časov. Sedaj živimo vsaka svoje življenjem, a vseeno nas je 10 ostalo v stiku in se vsaj enkrat letno, ponavadi konec novembra, tudi dobimo. Letos pa smo se dobile kar tako, sredi julija in imele smo se tako fino, da smo se zmenile, da res ne bomo čakale do novembra, da se spet dobimo.

Malček pozno sem se spomnila, da bi jih lahko malo presenetila. Gruntam kaj bi lahko naredila hitro in v taki količini, pa da bi bilo še vedno simpatično. Pa se odločim za magnetke, čeprav fimo in jaz ... no to zgodbo poznate. Ampak eno lepo klobasico mi bo pa menda ja uspelo narediti, saj pridno prebiram bloge s to vsebino in kaj se me je menda ja že prijelo?!

V teoriji ja. V praksi pa po uri pacanja nastane klobasica s sončkom, ki je bila za magnetek čisto premajhna. Kaj sedaj? Narežem, polovici naredim luknje in pustim, da prespim. Naslenji dan mi kapne, da bi morda lahko naredila obeske - preverim domače zaloge in se odločim, da bi šlo.

Iz fima najprej naredim še nekaj obeskov, kjer sem za odtis uporabila kar Majevo štemiljko, spečene odtise pa potem pobarvala z akrilnimi barvami. Naredila sem še nekaj ribic, ki pa na koncu nekako niso pasale... še perlice iz zaloge in nastalo je 10 različnih unikatnih obeskov. Ok, niso vrhunski in fimo strokovnjakinje, prosim glejte z enim učem ... ampak prijateljice so jih bile vesele. Na vsakega sem obesila še rdeč listek, na katerega sem napisala: Lepo te je bilo spet videti!

Sedaj grem pa dokončat en projektek, ki ga vlečem že tri tedne. Ampak ta vikend pa res.

Lepo se imejte!
Maja

Okvir za Črtovo pesmico

Da kreativni navdih nikoli ne počiva, je dokaz tale izdelek.



S tamalima dvema smo bili na počitnicah v Kranjski gori. Vse super in krasno, le spali smo v isti sobi. No spali je težka beseda. Maj je spal, jaz sem pa večino noči prenosila Črta, da ne bi zbudil Maja. In tako ene noči, okoli treh zjutraj, ko sem že eno uro hodila gor in dol po majhni sobici, ugotovim, da razmišljam v rimah! Jaz, ki sem totalni antitalent in še v življenju nisem napisala pesmi, če odštejem tisto v osnovni šoli. In tako sem, ko je Črt kooooončno zaspal, pesem kar v temi napisala na previjalno podlogo.

Gre pa takole:

Mojemu Črtu

Tri korake naprej,
tri korake nazaj.

Sredi noči,
samo jaz in ti,
ko čakam, da dih se ti umiri,
da te odložim
in tudi sama zaspim.

Tri korake naprej,
tri korake nazaj.

Luna miži,
ves svet že spi,
kaj pa ti?

Verjamem, da bom čez čas pozabila na muke neprespanosti, zato sem se odločila, da v spomin na ta čas, uokvirim tole pesmico. Dodala pa sem spodaj tudi podatek, kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah je nastala.

In posebna pesmica zasluži tudi poseben okvir. Okvir sem kupila v DM-u. Všeč mi je bil, ker je povsem enostaven in ima povsem ravne površine. Z njega sem zbrusila lak ter ga nato prebarvala z modro akrilno barvo. Luno in zvezdice sem naredila iz fimo mase, tako da sem si najprej pripravila šablone iz papirja. Ker sem imela doma le belo fimo maso, sem jih pečene prebarvala z rumeno akrilno barvo ter nato nalepila na okvir.

In sedaj le še poišem posebno mesto za tole meni posebno pesmico.