Ko življenje pritisne na bremzo

Težko verjamem, da sta od moje zadnje objave minili že celi dve leti in pol! Veliko prahu se je medtem nabralo v tem mojem kreativnem kotičku, ki me je tiho in potrpežljivo čakal, da se nekega dne morda spet vrnem.

Pandemija

Da sem spet pokukala sem, pobrisala prah in pobrskala naokoli, se moram "zahvaliti" pandemiji. Po tem, ko sem si velikokrat v zadnjih dveh letih in pol želela, da bi imela več časa, sem ga zdaj dobila. Najprej karantena, potem ukinitev mojega delovnega mesta. Prvič od konca šolanja kar nekaj let nazaj nimam jasno začrtane poti. Me skrbi? Koga ne bi, še posebno, če imaš kredit in šoloobvezne otroke. A po drugi strani imam sedaj prvič od zaključka šolanja priložnost, da se zares ustavim in pogledam, kam v resnici želim in kako. Za to priložnost sem iskreno hvalažena.

Nekateri imajo šport, drugi glasbo

Za mene je bilo vedno ustvarjanje tisti čas, ko sem lahko resnično izklopila in napolnila svoje baterije. Ustvarjanje je bilo zame vedno neka vrsta meditacije, ko se je duša lahko umirila, oddahnila in napolnila z energijo. 

Pogrešala sem ta moj čas, čeprav sem imela zelo kreativno službo a v njej sem se izpela. Nekajkrat v tem času sem pokukala v ta svoj kotiček, pobrskala po ustvarjalnem materialu, a želje po ustvarjanju ni bilo, prav nobene.

Nov začetek 

In potem je prišla pandemija, ukinitev delovnega mesta in v istem času sem prejela sms, da se je sredi tega norega časa rodila ena prav posebna deklica, ki mi je nehote vrnila veselje do ustvarjanja. Zanjo sem želela ustvariti nekaj posebnega. Morala sem pobrisati prah iz šivalnega stroja, najti šiviljske škarje pri enem sinu, meter pri drugem (seveda sta si samo sposodila ... nekoč). Presenetilo me je, kako zelo sem spet po tako dolgem času uživala v ustvarjanju, v dejstvu, da se mi nikamor ne mudi, nobenih rokov, ciljev, nobenih pričakovanj, usmeritev. Samo jaz, barve in drdranje moje stare mašince. 

#10Ustvarjalnih

Odločila sem se, da bom naslednjih nekaj tednov izkoristila za to, da se spet "najdem" in ugotovim, kaj si pravzaprav v resnici želim. Kam in kako naprej. Ker je bila ustvarjalnost vedno moja meditacija, sem se odločila, da ji predam vajeti, da si podarim čas za ustvarjanje desetih izdelkov. Nimam nobenih pričakovanj, samo eno pravilo, v procesu moram uživati in pustiti, brez analiziranja, da me popelje kamor želi. 

Tejle veseli zvezdici pripada častno prvo mesto v tem izzivu, ker mi je vrnila veselje do ustvarjanja in podarila upanje na nov začetek. Kaj pa naprej? Bomo še videli. :)

Želim vam vse dobro, da ostanete zdravi in zvesti sebi. 

Maja

p.s. Če pa se je vaša ustvarjalna duša našla kje v tem zapisu, lepo vabljeni, da se mi pridružite v izzivu #10Ustvarjalnih

p.p.s. Če bi se tudi sami radi lotili te zvezdice, naj zaupam, da je sila preprosta, kroj in navodila pa najtete v Etsy trgovinici tukaj. 

Jagodna torta samo zame

Pred pol leta sem ugotovila vzrok mojih tegob - alergija na mleko. Nisem si mislila, da se mi to lahko zgodi pri mojih letih. Adijo kravje mleko, smetana, jogurti, siri, skuta, maslo, ... Prehrano sem morala pošteno prilagoditi, a me sedaj to ne moti več dosti. Problem nastane le, kadar gremo jest ven, ali pa smo povabljeni na kakšno zabavo, rojstni dan.

Ker sem po naravi zelooo sladkosnedna, se mi vedno kolca, ko lahko samo gledam druge, kako se skladkajo s torticami. Zato sem se odločila, da si za rojstni dan podarim torto, ki jo bom lahko jedla.

Testo ni bilo problem. Nadev sem naredila iz svežih jagod in vanilijevega pudinga na ovsenem mleku. Okrasila sem jo s sojino smetano, svežimi jagodami in mandljevimi lističi. Glede na eksperiment sem bila z rezultatom prav zadovoljna in tudi gostje se niso prav nič pritoževali. Ne vem, če bi sploh opazili nadomestke, če bi ne vedeli. Le podstavek bi lahko lepši izbrala, vem.

Rojstni dan je bil tako res čisto pravi in jedla sem lahko vse :)
Ste tudi ve kaj sladkosnedne?

Sladkosneda Maja

O žici in resnicah

Po daljšem času me je spet zamikala žica. Hitro sem ugotovila, da so zaloge zelo izropane in bo treba nujno po nakupih, pred tem pa je iz zadnjega kosa črne žice nastala tale preprosta verižica.



Mislim, da bolj vabi k odprtim majčkam, tako da bo morala še malo počakati, da pride na vrsto za nošenje.

Pretekli teden sem z zanimanjem prebirala resnice o vas in vas na ta način spoznavala. Nekaj vas me je izzvalo, da jih tudi sama delim z vami. Ko sem že mislila, da vem, kaj bom napisala, sem prebrala Majin komentar na 7 resnic in začela razmišljati od začetka. Kako povprečne smo v resnici, kakšna je naša samopodoba? In plod dooolgega poglabljanja vase in brskanja po zaprešenih kotih svojega jaza? 7 resnic o meni:

1. Prikupno zmedena. Ne, ni me še izučilo, še vedno bi rada delala dve ali po možnosti kar tri stvari hkrati. Enkrat mi bo uspelo, vem! Do takrat pa se bom sprijaznila, da kdor nima v glavi ima pa v petah in bom na ta način pridno skrbela za kondicijo: z jutranjim tekom nazaj v stanovanje, da preverim ali je ta mali tik pred odhodom spet prižgal pečico, popoldanskim preskakovanjem stopnic nazaj do pisarne, ker so očala ostala na mizi in še dosti bi se našlo.

2. Pika, pika, pikica. Travma mojega otroštva, ko sem vsakič med preoblačenjem, pri telovadbi, zdravniku, na plaži, slišala komentar - Koliko pikic imaš! Kot da ne bi vedela! Danes sem se s tem že sprijaznila. Sedaj med njimi najdem veliki voz, mali voz, orion... Še posebaj so mi postale ljube, ko mi je nekdo razložil, da v Aziji določena ljudstva verjamejo, da pikice napoveduejo, kako bogat bo kdo. Bill Gates, prihajam!

3. Hvala sufražetkam. Čeprav nekatere menijo, da so nam izborile le obvezni 8 urni delovnik, sama vse skupaj jemljem kot možnost izbire, ki pomeni, da se ženska lahko odloči za način življenja, ki ji najbolj odgovarja. Priznam, da bi bila sama skupaj z magisterijem in vsem strokovnim znanjem čisto srečna tudi doma z dvema mulčkoma in svojo bio njivco, pa seveda možem, ki bi nosil bogate denarce domov ;)

4. Ups! po naravi sem malce bolj nerodne narave in kot otrok sem menda padla tudi z navadnega vrtiljaka, kjer res nihče ni nikoli padel ... vsaj tako se prenaša zgodba sedaj že iz roda v rod. Res pa je, da sta mi starša kljub mojemu (ne)potencialu privzgojila ljbezen do športa, miganja in zato sem se in se še ukvarjam z veliko športi, čeprav z nobenim profesionalno. In navsezadnje, sem celo svojega dragega spoznala preko njega.

5. Nakupovanje. Z izjemo ustvarjalnih trgovin, ga ne maram. Pravzprav je to zame prava mora. Kakšno pohajanje po trgovincah, probavanje cunjic. Spomladi in jeseni si vzamem en dan, se zapodim po trgovinah s seznamom kaj rabimo in to je to. Morda še kakšna nujna malenkost, še posebaj za otroke, ampak v glavnem je to to.

6. Kavico? Rada grem na klepet ob kavici čeprav kave sploh ne pijem. Na faksu sem jo, hektolitre, tiste prave turške kave. Tako goste, da je žlica skoraj stala v njej. Posledica je bil hitro narejen faks in visok pritisk. Po nekajtedenskem odvajanju, ko sem bila kot v megli, se je telo tako odvadilo, da če sedaj spijem kavo, niti sedeti ne morem pri miru. Torej kavica in miren klepet, nekako ne gresta več skupaj.

7. Moj angel varuh. Verjamem v nekaj po smrti, verjamem, da moja babica še vedno pazi name, ne more biti drugače, to vem.

Bodite lepo, radi se imejte in ne jemljite se vedno preresno.

Maja

Bilo je SUPER!

Pa so se končale tudi naše počitnice. Ko smo odhajali, sem imela mešane občutke. Letos sem se odločila, da zamenjamo destinacijo z otrokom bolj prijazno. Nekaj sem našla na internetu na "blef" potem pa držala pesti, da bo ok. In bilo je fantastično!


Uživali smo v majhnem zalivu z mivko, z vodo tako toplo, da sploh ni bilo treba ven in na začetku tako nizko, da je tudi najmlajši z največjim užitkom neovirano čofotal.

Najbolj me je bilo strah, ali bom zmogla vsak dan najmlajšega nositi od apartmaja do plaže, sicer samo 300m, a kar 80m višinske razlike. Po dveh dneh, ni bilo več problema. Še posebaj, ker je bila potka, ki se je vila skozi gosto senco divjega rastja, tako slikovita. Eden od lastnikov je namreč kipar. Tako je na poti veliko zanimovosti.

Meni najljubši je bil kip "dveh zaljubljencev", vsaj jaz sem to videla v njem.


Na pomolu v daljavo zre tale gospodična:


Iz starega drevesa je nastalo:


Hm, tule pa bom pustila vaši domišljiji prosto pot.


In da pot res ne bi bila predolga, je bilo tudi nekaj klopc, med njimi tudi tale z napisom: "Nit vremenu nit prostoru ne traži kraj."


In vsak večer nas je vedno zanova očaralo sonce z najbolj norimi sončnimi zahodi, ki smo jih opazovali kar z naše terase.


Počitnice so res prehitro minile. Tudi za ustvarjanje se je našlo nekaj časa. A o tem naslednjič. Lepo je biti nazaj.

Maja

Rada imam...

Hali me je na svojem blogu izzvala, da z vami delim sedem stvari, ki jih imam nadvse rada. Mi je dala kar malo misliti, da sem na koncu le zožala svojo listo, čeprav je še toliko svari, ki bi jih morala dodati. Pa da ne bom samo naštevala mojih najdražjih, ki jih imam res rada do konca in nazaj, svojih prijeteljev in sosedov, ki bi vsi morali biti na tej listi, pa jih ne morem stisniti v sedem, sem se odločila takole.

Rada imam:

1. Besedico mami, kot jo zna nežno in sladko izgovoriti le moj enoletnik, ki je drugače pravi veliki kričač.
   
2. Branje pravljic pred spanjem s starejšim, ko se umit in v pižami stisne k meni, pozorno posluša vsako besedico, si ogleda vsako slikico in se končno umiri.
3. Objeme. Tiste iskrene, tople, mehke, ki dišijo po sladkem.
   
4. Barve. Tiste, ki jih zna ustvariti le narava: pisane, močne, včasih nežne drugič divje.
   
5. Morje. Pa ne tisto z gručami turistov, ko še brisače nimaš kam odložiti. Ampak tisto, na kakšnem oddaljenem otoku, v nepomembnem zalivu, kjer je samo moje in tako čisto, da vidim ribice, ki plavajo okoli mene in morske zvezde, ki se leno sončijo na dnu. Takrat se potopim pod gladino in uživam popolno tišino in pestrost barv na morskem dnu.
   
6. Čokolado v vseh oblikah, ampak res najrajši imam tisto temno, malce grenko, z vsaj 75% kakava.
   
7. Ustvarjanje in tale moj blogec. Ustvarjanje mi da trenutke, ki so samo moji in me polnijo z energijo, tale blog pa mi omogoča, da svojo strast delim in tako ustvarjalno rastem.

... in rada imam tale moj nasmejani in barvit portret, ki ga je že pred časom narisal moj starejši.

Al sem zafilozofirala, vem. Priznam pa vam, da sem kar malo radovedna, kaj bi na takšen seznam uvrstili Tanja in Saša.

Bodite lepo in imejte se rade, rade, rade.

Maja

Mak, mak, mak

No, pa se pejmo ;) Bila sem pofočkana naprej s strani Dekce, potem še s strani Tanje. Me je prav zanimalo, katera šesta slika se skriva v šesti mapi... Katere spomine mi bo prinesla. In to je...

...makovo polje! Tale slika je nastala pred dobrimi štirimi leti, ko sem uživala na porodniški z Majem in na veliko pohajala. Posneta je bila pri Svetem Ivanu (Pri Umagu), kjer smo lovili poprvomajske žarke. Takšnega makovega polja do takrat res še nisem videla, in če sklepam po mapi, sem ga res temeljito poslikala... in čisto pozabila nanj. Do sedaj ;)

Štafeto predajam naprej Roberti, Tiari in Ribici, ki mislim, da še niste bile pofočkane.