Ko bo velik, bo imel picerijo

Srečna jaz. Še malo, pa mi ne bo treba več kuhati. Sploh. Moj mlajši, sedaj osemletnik je že več kot leto dni zatrdno prepričan, da bo, ko odraste, imel picerijo, ki se bo imenovala Oljka.

Od kje je ideja prišla, ne vem, je pa strasten jedec, obožuje hrano in se ji vedno 100% posveti, zato imamo že od malega kar velike izzive, da ga držimo malo nazaj. Je pa v svojih načrtih že zelo konkreten, kar me marsikdaj preseneti, o kakšnih detajlih že razmišlja. Picerija bo imela na eni strani čudovit razgled  na naravo, da bodo gostje lahko še bolj uživali pri jedi. Poleg pic bo ponudil tudi njoke in pašto, tako da se nam obeta bolj italijanski tip restavracije. Pa jezike se bo mogel naučiti, da bo lahko komuniciral s tujimi gosti in matematiko …  Sam je tudi ugotovil, da vsega ne bo mogel postoriti sam in bo potreboval vsaj še koga in dve izmeni. Takoj je šel v akcijo in že novači sosedovega prijateljčka, če se mu bo pridružil. Ker imata oba rada glasbo in hodita v glasbeno šolo, bosta zvečer zabavala goste z nastopi v živo. Edina stvar, ki mu hodi narobe je, da bo moral še nekaj let počakati, da uresniči svoje sanje. :)

Da bo malo lažje počakal, da bo vsaj malce starejši, sva skupaj sešila predpasniček za njegovo picerijo. Sam si je izbral logotip, kos pice, ki sva ga dodala na predpasniček in sam je napisal napis. Tako, prvi korak do velikih sanj je narejen. Čez nekaj let pa vas povabim na kos slastne pice.

Želim vam čudovit dan in da bi sanjali velike sanje. Saj veste. Pravijo, da moraš poseči po luni, saj četudi ti ne uspe, boš pač pristal med zvedami.

Maja

Korak iz cone udobja - Pomladno zelen košek za pletenje in kvačkanje

Rada imam zeleno, še posebej svežo, spomladansko, a nekako pri šivanju po njej ne sežem pogosto. Zakaj, še sama ne vem. Pravzaprav se tega nisem niti zavedala, dokler nisem dobila prošnjo, če zašijem še en košek za pletenje, a v pomladno zeleni barvi. Bila sem prav presenečena, kako malo izbire je bilo v moji zalogi. Ker pa je v vsaki stvari tudi nekaj dobrega in imam rada izzive, je bil to zame na koncu super izgovor, da pokukam v trgovino z blagom in zalogo malo dopolnim.

Kaj skombinirati k zeleni barvi? Belo, roza, rumeno … No, vrč poln rumenih tulipanov, ki se je bohotil pred menoj na moji kuhinjski mizi, je odločitev sprejel namesto mene. Sončno, živahno, toplo rumeno!

Tako je nastal nov cekrček za pletenje in kvačkanje, spomladanskih barv, v zeleno rumeni barvi in z majhnim veselim metuljčkom na njej. Tako kot se za pomlad spodobi. Sem imela pa kar veliko tremo pri izdelavi, saj ga je naročila ustvarjalka, ki jo spremljam že leta in katere delo zelo cenim. Priznam, da sem si oddahnila in sem še dvojno bolj vesela, da ji je košek, kot je nastal, všeč.

Zakaj trema? Eno je, ko nekdo vidi izdelek, točno tak kot bo in reče, jaz bi takega. Ko pa »prodajaš« mačka v žaklju in lahko obljubiš samo, da bo prevladovala pomladno zelena barva, je težje, ker tisti, ki je naročil, pravzaprav ne ve točno, kaj bo dobil. Vam je znano? Bo unikatno in bo presenečenje, to je edino kar lahko obljubim. Res cenim naročnice, ki ti zaupajo dovolj, da ti pustijo proste roke in se pustijo presenetiti. Taki izzivi mene premaknejo iz cone udobja, iz območja najljubših barv in kombinacij, iz znanega in preizkušenega, prisilijo me, da razmišljam drugače, poskusim kaj novega in prav zaradi tega sem jim globoko hvaležna. Tako nastali izdelki sicer vzamejo več časa in energije, a občutek, ko na koncu gledaš izdelek, ki ti je uspel, in veš, da si ga ustvaril ti in ga brez izziva ne bi bilo, je neprecenljiv.

Se to dogaja tudi vam? Se tudi vi zalotite, da posegate po znanem, preizkušenem? Imate tremo, ko naredite izdelek po naročilo, kjer vam naročnik prepusti vso ustvarjalno svobodo? Imate rade take izzive? Me res zanima, bom vesela vaših komentarjev.

Želim vam, ustvarjalno pomlad, da bi premikale svoje meje in vsaj občasno raziskovale izven cone udobja.

Maja

Majhni, veseli, puhati - oblački blazinice, darilo ob rojstvu otroka

Prvomajske šolske počitnice so bile v znaku takšnih in drugačnih oblačkov in oblakov. Verjetno si bomo vsi najbolj zapomnili tiste temne, velike, ki so nam prinesli sneg in skrili sonce. A vmes, med bolj sivimi dnevi je bilo tudi nekaj sončka, ko so na nebu kraljevali  majhni, čisto beli, lahki, puhasti oblački. Si na takšen sončen dan vzamete kdaj čas, se uležete v travo in se zazrete v nebo? Oblački, ki se podijo po nebu pričarajo toliko najrazličnejših oblik – dinozavre, kite, jadrnice … Zelo zabaven način, kako otroke prepričati, da se malo umirijo, stisnejo k tebi, medtem ko tekmujeta, kdo bo našel več skritih bitij in stvari med oblaki.

Pri nas doma so se podili še eni oblački, taki res majhni in zelooo mehki. Narejeni so iz belega flisa in volnenega filca, očke, usta in lička so ročno izvezeni oz. prišiti. Veliki so cca. 28 x 16 cm in se jih lahko ročno opere z malo detergenta v mlačni vodi.  

En oblaček samo zadovoljno drema, drugi ima mavrico, tretja frkolinka pa veselo opazuje svet okoli sebe. Eden bo darilo prijateljici sodelavki, ki odhaja na porodniški dopust, pa se ne morem odločiti kateri. Kaj mislite, katerega bi bila kmalu novopečena mamica najbolj vesela?

Mavrični

Frkolinka

Zaspanček

Preostala dva zaenkrat ostajata z mano. Če pa kdo ve za otroško sobico, ki potrebuje takšen oblaček, naj mi le javi, saj so odlična dekoracija za otroške sobice ali darilo ob rojstvu otroka. Zagotovo namreč naredim še kakšnega, ker mi je prav lepo med njimi, ko me takole zadovoljni opazujejo, kako ustvarjam v svoji sobici.

Želim vam jasno nebo in veliko belih puhastih oblačkov, pa čas, da se boste lahko čudili, kaj vse znajo ustvariti.

Maja