S tamalima dvema smo bili na počitnicah v Kranjski gori. Vse super in krasno, le spali smo v isti sobi. No spali je težka beseda. Maj je spal, jaz sem pa večino noči prenosila Črta, da ne bi zbudil Maja. In tako ene noči, okoli treh zjutraj, ko sem že eno uro hodila gor in dol po majhni sobici, ugotovim, da razmišljam v rimah! Jaz, ki sem totalni antitalent in še v življenju nisem napisala pesmi, če odštejem tisto v osnovni šoli. In tako sem, ko je Črt kooooončno zaspal, pesem kar v temi napisala na previjalno podlogo.
Gre pa takole:
Mojemu Črtu
Tri korake naprej,
tri korake nazaj.
Sredi noči,
samo jaz in ti,
ko čakam, da dih se ti umiri,
da te odložim
in tudi sama zaspim.
Tri korake naprej,
tri korake nazaj.
Luna miži,
ves svet že spi,
kaj pa ti?
Tri korake naprej,
tri korake nazaj.
Sredi noči,
samo jaz in ti,
ko čakam, da dih se ti umiri,
da te odložim
in tudi sama zaspim.
Tri korake naprej,
tri korake nazaj.
Luna miži,
ves svet že spi,
kaj pa ti?
Verjamem, da bom čez čas pozabila na muke neprespanosti, zato sem se odločila, da v spomin na ta čas, uokvirim tole pesmico. Dodala pa sem spodaj tudi podatek, kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah je nastala.
In posebna pesmica zasluži tudi poseben okvir. Okvir sem kupila v DM-u. Všeč mi je bil, ker je povsem enostaven in ima povsem ravne površine. Z njega sem zbrusila lak ter ga nato prebarvala z modro akrilno barvo. Luno in zvezdice sem naredila iz fimo mase, tako da sem si najprej pripravila šablone iz papirja. Ker sem imela doma le belo fimo maso, sem jih pečene prebarvala z rumeno akrilno barvo ter nato nalepila na okvir.
In sedaj le še poišem posebno mesto za tole meni posebno pesmico.