Pa so se končale tudi naše počitnice. Ko smo odhajali, sem imela mešane občutke. Letos sem se odločila, da zamenjamo destinacijo z otrokom bolj prijazno. Nekaj sem našla na internetu na "blef" potem pa držala pesti, da bo ok. In bilo je fantastično!
Uživali smo v majhnem zalivu z mivko, z vodo tako toplo, da sploh ni bilo treba ven in na začetku tako nizko, da je tudi najmlajši z največjim užitkom neovirano čofotal.
Najbolj me je bilo strah, ali bom zmogla vsak dan najmlajšega nositi od apartmaja do plaže, sicer samo 300m, a kar 80m višinske razlike. Po dveh dneh, ni bilo več problema. Še posebaj, ker je bila potka, ki se je vila skozi gosto senco divjega rastja, tako slikovita. Eden od lastnikov je namreč kipar. Tako je na poti veliko zanimovosti.
Meni najljubši je bil kip "dveh zaljubljencev", vsaj jaz sem to videla v njem.
Na pomolu v daljavo zre tale gospodična:
Iz starega drevesa je nastalo:
Hm, tule pa bom pustila vaši domišljiji prosto pot.
In da pot res ne bi bila predolga, je bilo tudi nekaj klopc, med njimi tudi tale z napisom: "Nit vremenu nit prostoru ne traži kraj."
In vsak večer nas je vedno zanova očaralo sonce z najbolj norimi sončnimi zahodi, ki smo jih opazovali kar z naše terase.
Počitnice so res prehitro minile. Tudi za ustvarjanje se je našlo nekaj časa. A o tem naslednjič. Lepo je biti nazaj.
Maja
