Hišice za ptičke ali jesenska barvna meditacija

Ko pridejo deževni jesenski dnevi, ko je dan vsak dan krajši, ko mi mraz in megla začneta počasi lesti pod kožo je čas za mojo barvno terapijo. Povsem jasno mi je, zakaj so pobarvanke za odrasle v zadnjih letih postale tako popularne. Nekaj sproščujočega je v tem, ko ni potrebno veliko razmišljati, ko se le prepustiš barvam, da te odpeljejo po svoje.

Namesto pobarvank, pa se jaz rada lotim barvanja uporabnih lesenih izdelkov, s katerimi lahko potem tudi poživim hišo ali njeno okolico. To so moje 3D pobarvanke.

To jesen sva se z mojim osemletnikom lotila barvanja hišic za ptičke, ki sva jih že narejene a nepobarvane dobila v Tediju za samo 3€. Nabavila sva še nekaj manjših po 1,5€, ki bodo bolj za okras in še čakajo, da jih dokončava. Uporabila sva akrilne barve, na koncu sva jih še dodatno zaščitila z brezbarvnim lahkom, ki ga uporabljajo za zaščito čolnov, tako da bodo čim dlje kljubovale vremenskim razmeram.

Najin cilj je okrasiti drevesa okoli hiše, ki so vsak dan bolj gola, z veselimi, pisanimi hišicami, ki bodo pobarvala sive jesenske dni, hkrati pa bodo dobrodošla postojanka ptičkom v zimskih dneh.

Kako se vam zdijo, bodo odgnale malo jesenske sivine?

Lepo barvito jesen vam želim,

Maja

Kako pogrešam morje!

Bliža se že veseli december, ki ponuja morje priložnosti in idej za ustvarjanje a moje misli so drugje. Pogrešam pravo morje. Poletje, kopanje, sapico na koži in šum valov, ki ga dopolnjujejo klici galebov. Kako ga pogrešam!

V zadnjem mesecu sem tako že uredila slike iz letošnjega morja na računalniku. Potem sem uredila album s slikami. Razvila sem najboljši, da sem ju okvirila. Poslala sem celo že povpraševanje za naslednje leto. Sedaj pa svojega nagovarjam, da nujno potrebujeva en vikend sama, seveda na morju. Ne vem kaj je s tem morjem letos, da ga tako pogrešam.

Nekje med vsem tem je nastal ta izdelek iz naplavin, ki sem jih prinesla iz morja in morskih kamenčkov.

Še osem mesecev, pa bo, do takrat pa kakšen sprehod ob naši obali. Kakšna ideja, kako naj čas hitreje zavrtim naprej? ;)

Maja

Les, kamni in nova poznanstva

Pred malo manj kot tremi leti smo se preselili v hišo. Čeprav smo stike s super prebivalci starega bloka obdržali in so otroci še vedno veliki prijatelji, pa vseeno ni enako: ne morejo več v copatah eden do drugega kadar imajo čas in si zaželijo družbe.

Počasi spoznavamo okolico in navezujemo stike tudi na novi lokaciji. Ker imamo tu veliko mlajših otrok, ki ravno prihajajo v leta, ko bodo lahko sami letali od hiše do hiše, sem pri nas doma organizirala druženje, da to malo spodbudimo. Da bi ne bilo zadrege, sem pripravila kar ustvarjalno delavnico, tako, da so imeli takoj vsi nekaj skupnega.

Sedaj vemo, kako se kdo kliče, katero barvo ima kdo najraje, kdo je največji sladkosned, kdo ima rad pikapolonice in kdo Angry birds. Bilo je res lušno in moramo nujno ponoviti.

In kaj smo ustvarjali? Lesene ploščice smo najprej pobarvali z najljubšo barvo. Fantje vsi prisegajo na modro barvo, punce pa so bile bolj pisane. Potem smo barvali kamenčke in jih na koncu nalepili na lesene ploščice. Še vrvice, da jih bodo lahko obesili in je bilo.

V vmesnem času, smo naredili še strašljive steklene lučke za noč čarovnic. Lahko mi verjamete, da bo sprehod čez našo vas danes ponoči res strašen. :)

Čas nam je tako hitro minil, da smo komaj uspeli poslikati nekaj izdelkov. Imeli smo se res lepo. Moramo nujno ponoviti.

Kaj ni v prav poseben čar ustvarjati v družbi?


Maja

Hišica za ptičke

Včasih paše kaj enostavnega, nezapletenega. Ko sem v Tedi trgovini slučajno opazila lesene hišice iz lesa, nepobarvane, so se mi zdele kot nalašč za popoldansko ustvarjanje s fantoma. Akrilne barve in čopiči so bili vse, kar smo potrebovali.

In tukaj je moja mala hišica. Premajhna, da bi lahko gostila pravega ptička, a dovolj velika, da bo popestrila vrt.

Fantoma se je ustavilo nekje na polovici, a verjamem, da rabita le kakšen dolgočasen, deževen popoldan, da ju dokončata. Priznam, da sem včasih lažje našla dobre ideje za skupno ustvarjanje, starejša ko sta, pa to postaja vedno težje. No, nisem še čisto obupala. Rabim samo novo idejo za skupno ustvarjanje. Če imate kakšno na zalogi, bo zelooo dobrodošla. :)

Hvala za vsak namig in en sončno razigran dan vam želim. Če že ni zunaj, pa si ga naredite sami.

Maja

Adventni koledarček

Dober teden nazaj me starejši vpraša, če bomo letos spet imeli adventni oz. božični koledarček. Hmmm, ja, verjetno, se mi zdi ... in v glavi hitro računam koliko dni mi še ostane.

 No, pa dajmo. Enostavnega, takega, ki ga lahko hitro naredim in mi bo omogočal, da aktivnosti poljubno prilagajam našim ostalim obveznostim. Malo vrtanja, privijanja, ovijanja, rezanja in lepljenja in ga imamo. :)

Lesen okvir, žička in mini sporočilca. Zraven zavitih še nekaj božičnih knjigic iz domače omare. Listki še niso vsi popisani. Sem si pripravila seznam idej in jih bom sproti dodajala. Med aktivnostmi se najdejo:

• čajanka
• peka piškotov
• peka prest
• kuhanje vroče čokolade
• kuhanje pudinga
• postaviev in okrasitev smrekce
• okrasitev prostorov
• izdelava okraskov
• izdelava voščilnic
• piknik pod smrekco
• prespana noč pod smrekco v spalkah
• domači kino s kokicami
• kino - otroški film
• družabna igra
• knjigica presenečenja
• sprehod po okrašeni Ljubljani
• Prižgimo Lučke v Postojni 
• Božični koncert glasbene šole
• svečana večerja
• dan, ko si eden in kasneje drugi otrok sama izbereta, kaj bomo skupaj počeli
• posejali bomo božično žito
• drsanje
• snežak
• sankanje
• nahranimo ptičke
• ožične pesmice
• naredimo lutkovno predstavo
• podarimo igrače, ki smo jih prerastli
• dobro delo
• pomoč nekomu, ki za to ni prosil
• ...

Še kakšna super ideja, ki jo lahko uporabimo in se pri vas zelo obnese?

Čudovit, čaroben in čim manj stresen december vam želim,

Maja

S kreativnostjo nad mačje iztrebke

To je zagotovo najbolj čuden naslov, kar sem jih kdaj zapisala na svojem blogu. Vendar pove vse.

Zgodba se je začela spomladi, ko sem si postavila zeliščni vrt. Tik ob hiši, tako da samo odprem okenska vrata, sem vkopala nizko leseno ograjco, zapolnila prostor s posebno prstjo za zališča ter zasadila meto, ognjič, žajbelj, drobnjak, rožmarin, origano in baziliko. Ker pa so bile rastline še majhne, je bilo med njimi veliko praznega prostora. Sosedove poldivje mačke (veliko njih ...) so bile nad novostjo navdušene in so se se solidarno odločile, da je to najboljši prostor za opravljanje njihove potrebe ...

In tako se je začel moj "boj" z njimi. Moram povedati, da imam rada muce in pri nas dobijo tudi marsikateri priboljšek. Rada jih opazujem, kako znajo lenariti, kako se igrajo po vrtu. Vse super in fajn, samo stranišče so si pa res narobe izbrale. Začela sem iskati rešitve in od spomladi do sedaj smo preizkusili:

1. Veje, ki so ostale od obrezovanja jablane smo položili na neporaščeno zemljo - je dobro delovalo, dokler niso ovenele, ni mi pa izgledalo lepo.

2. V zemljo smo vkopali plastenke z vodo, ki naj bi mucam simbolizirala pitno vodo - nekaj časa je izgledalo, kot da zadeva v resnici deluje, potem, pa so se muce navadile in učinek je popustil.

3. Na dele zemlje, ki so ostali še bolj slabo poraščeni, sem postavila večje kamne ter na dva večja kamna postavila posodico z vodo in priboljški v upanju, da mačke ne opravljajo svoje potrebe tam, kjer jejo. Zaenkrat deluje in končno tudi  lepo izgleda. Na enega od večjih kamnov se je celo vselil skrivnostni palček, ki si je postavil leseno hišico iz odpadnih kosov lesa na vrtu. Nekje v kotu se skriva tudi majhna žabica.

 Muce se s postrežbo strinjajo in je dobro obiskana. :)

Sedaj res držim pesti, da zadeva deluje in da se vrt hitro zaraste. Če pa ima še kdo kakšno dobro idejo, kako se lotiti tega izziva na prijazen način do muc in narave, bom zelo, zelo vesela vsake nove ideje.

Hvala!

Lepo se imejte in naj vas kreativnost preseneti tudi na nepričakovanih mestih.

Maja

Ko te ljudje presenetijo ali moj unikatni obešalnik

Z M. sva ugotovila, da v predprostoru res nujno potrebujemo obešalnik za mokra oblačila in prostor za mokre čevlje. Izkoristila sva kar steno med dvemi vrati in iz navadnih desk zbila leseno steno, ki sem jo sama prebarvala s poltransparentno belo barvo - zelo mi je namreč všeč, da se kljub barvi še vedno vidi struktura lesa.

V glavi sem imela točno idejo, kakšni črni kovinski obešalniki bodo pasali zraven. Saj veste kako je, ko si nekaj zapičiš v glavo, potem pa nikjer ne najdeš točno tega, čeprav se ti zdi logično, da bi to ja morali povsod imeti.

Ko sem že malo obupavala, sem na internetu našla kovaštvo Rotim. Na spletni strani so imeli nekaj podobnega temu, kar sem imela v mislih, le da je bil obešalnik dvojni. Pa sem se vseeno odločila, da jiim pišem, čeprav nisem pričakova pozitivnega odziva, pa tudi cena me je malo skrbela.

V tem primeru pa se je izkazal rek, da kdor jezika špara... Naletela sem na zelo prijaznega g. Roka, ki se mu sploh ni zdelo, da kompliciram, kljub mojim številnim željam in samo dober teden za tem, sem imela doma enojne obešalnike, zmanjšanih dimenzij, pobarvane na črno in ročno okovane! Točno take, kot sem si želela in kar je bilo še dodatno več kot super, je bila tudi cena povsem sprejemljiva.

Spodnjima dvema obešalnikoma sem dodala viseči okvirček s sliko otrok, da ni dvoma, kam mora kdo obesiti svoja oblačila - in zadeva deluje.

Tako imamo sedaj novo steno, točno tako, kot sem si želela in še vedno sem vsakič zadovoljna, ko oblačila obesim na svoje unikatne obešalnike. :)

Res hvala, g. Rok.

Zadovoljna Maja

Barvanje lesenih stolčkov

Takole je minil eden od naših sobotnih dopoldnevov. Na mizo na terasi, ki je dopoldan v prijetni senčki, sem znosila vse akrilne barve, ki jih premorem, čopiče, majhne šablonce, krep selotejp ter dva majhna lesena stolčka. Stolčka iz neobdelanega lesa sem kupila v Bauhausu (cca. 14 €) in sta majhna, ravno pravšnja za otroke.

Selotejp smo uporabili za zaščito ploskev, da smo naredili takole pisane stolčke. Sedalo stolčka pa sta na koncu okrasila po svojih željah. In tako imamo sedaj v predsobi dva majhna stolčka za preobuvanje. Nam je super, malo starejši obiskovalci pa so malo manj navdušeni, saj se težko tako nizko vsedejo. Pa saj najdemo rešitev tudi zanje.

Mimogrede. Vidite tisti zeleni lik na desnem stolčku? To sem skoraj jaz. Skoraj zato, ker se je Črt na polovici premislil, in tako je namesto moje malenkosti nastala Smrketa, ki gre na ladjo. Pa tako malo je manjkalo. ;)

Priznam, res uživam, ko lahko takole na prostem ustvarjamo. Ko se mi ni treba nikamor voziti v tej vročini. Ko smo takole lažerno ustvarjalni - če se nam pač zljubi.

Lep poletni pozdavček vsem,

Maja

Konec šole

Pa smo ga dočakali. Zadnji šolski dan. Ne vem, kdo se ga je bolj veselil, naš drugošolček ali mi. Končno se bo lahko igral, igral in samo igral. Končno bo dovolj časa za vse njegove velike plane in podvige.

Pred tremi leti sem bila v veliki dilemi, ali vpisati našega decembrčka v šolo, ali počakati še eno leto. Posvetovala sem se na več mestih in prevladujoče mnenje je bilo, da je fant več kot dovolj bister in da naj ga seveda vpišem v šolo. Morda je še nekoliko bolj otročji, a to bo že, so mi rekli.

 Po odličnem prvem razredu, ko je prav zaživel in užival, je v drugem razredu njegova otročjost začela delati težave. Pa ne zato, ker ne bi bil dovolj brihten, ampak zato, ker je v primerjavi z ostalimi še veliko bolj raztresen, koncentracija mu hitreje pade, hitro odplava v domišljijski svet…

Celo leto smo kaj iskali, po pouku ponovno razlagali, bili sitni starši, ki ves čas težijo, ali je naredil to, našel ono... In tako sem tudi sama res vesela, da smo prišli do počitnic. Priznam, da danes nisem več tako prepričana, da smo se pred tremi leti odločili prav .

Je pa v vsaki stvari tudi kaj dobrega. In v našem primeru je to posrečen razred res simpatičnih otrok in tudi staršev. Tudi poslovilno darilo učiteljici Tini je nastalo v tem duhu. Skrinjico sem poslikala sama, otroci so se v spomin podpisali na njen pokrov, druga mamica pa je poskrbela, da se je vse lepo zavilo in da so otroci danes darilo izročili.

Kako izgleda podpisana skrinjica, pa mi je poslala ta druga mamica kar po telefonu. Res prijazno od nje.

Drugo leto pa novim izzivom naproti, a do takrat nas ločita še dva dooolga meseca. :)

Maja

Konec odštevanja :)))

Samo še enkrat gremo spat in zjutraj nas bodo pod smrekco, če smo bili seveda pridni, čakala presenečenja. V otroških očeh tako dooolgo odštevanje, pričakovanje, ki raste iz dneva v dan in je zelo nalezljivo. Skozi njihove oči se tudi sama vrnem nazaj v čas, ko sem verjela, da je vse mogoče, da vsak zakaj ne rabi svoj zato, da je dovolj, da verjamem, si močno želim in čarovnija bo naredila svoje.

Ideja za vesele Božičke je iz zelo simpatične knjige  Rade Kos: Drobna božična presenečenja, ki je v tem času našla pot do mene na srečelovu. Le kako je vedela! Knjiga je res odlično darilo za vsakega, ki rad ustvarja. Za razliko od Radinih Božičkov, pa so naši leseni in nekoliko večji.

Enega je naredil z malo pomoči tudi moj 3,5 letnik, čeprav sem ga vztrajno prepričevala, da je tole vseeno prezahtevno. No, ker se ni in ni vdal, sem mu dala enega in se je potem tako potrudil in sledil navodilom, samo da mi dokaže, da mamica nima pojma. :)

Želim vam, da se vas jutri čarovnija božičnega dne vsaj malo dotakne, vas preseneti in vam pogreje dušo.

Maja

Iz Božičkove delavnice I

Naj vam najprej vsem zaželim vse najlepše v novem letu. Da bi našli veliko časa za stvari, ki so vam pomembne in da bi konec leta odkljukali vse novoletne resolucije, če ste si jih zapisali.

Po veselem, zelo ustvarjalnem decembru, sem potrebovala malo časa, da zadiham in ukrotim ustvarjalni nered, ki se je veselo razbohotil čez celo stanovanje.

Naj vam zato danes pokažem dve darilci, ki sta lastnike pričakali pod okrašeno smrekco.

Sestrici, sem poslikala ogledalce, kjer sem dodala slončka za srečo, saj prav to ji res iskreno želim v novem letu.

Kaj podariti svaku, mi je vsako leto največja uganka. Lansko leto je dobil unikaten zložljiv dežnik z logotipom podjetja. Letos pa sem mu poslikala majhno peresnico, vse v stilu podjetja. Notri sem dala še tri svinčnike v rdeči, črni in sivi barvi.

Lep začetek leta vam želim in še lepše nadaljevanje, 

Maja

Moj prvi adventni koledarček

Lansko leto me je kolegica Maja, mamica treh malih nadebudnežev, čisto navdušila nad idejo adventnega koledarčka, ki ga pripravlja za svoje tamale. Lani je bilo že prepozno, vendar sem idejo celo leto nosila s seboj in sedaj je končno zaživela.

Projekt je bil zelo družinsko obarvan. Leseno smrečico je po mojih navodilih naredil nono, moja mama je pomagala zbirati škatlice, prijateljice pa so prijazno delile z menoj ideje. Hvala vam vsem!

In kaj bomo delali decembra? Posadili pšenico, naredili piknik v dnevni sobi, čajanko, pekli piškote in preste, si naredili domači kino, brali pravljice, gledali lučke, krasili smrečico in stanovanje in veeeeliiiiko ustvarjali. Pa še kaj se bo našlo.

Prvo škatlico smo odprli včeraj zvečer in danes bomo zbrali igrače, ki jih ne potrebujeta več, jutri pa jih nesem v službo, kjer jih zbirajo za študentske družine.

Obeta se nam zabaven, pester december in danes se je tudi uradno začel.

Zasnežen decembrski pozdrav vsem,

Maja

Ti si moj sonček

Vsi, ki imate majhne otroke, veste, kako stresen je prvi odhod v vrtec. Tako za starše kot za otroke. Če imaš srečo, te tam pričakata dve topli vzgojiteljici, h katerima se otrok z veseljem vsak dan vrača. Ja, pri Črtu smo imeli res srečo. Zato smo bili toliko bolj žalostni, ko smo izvedeli, da starejša vzgojiteljica odhaja v zasluženo penzijo, mlajša pa na porodniško.


Eno leto je Črt z veseljem hodil v skupino sončkov. Kako primerno ime so si izbrali! 31 avgust je bil uradno dan slovesa, vsaj takega, uradnega. Ker sta "mami" 14 sončkov bili res pravi sončici, sem se jima želela zahvaliti za čudovito leto. Zaradi dopusta, se je izdelava darila zavlekla na zadnji dan, ko mi je požarni alarm v Hali A v BTC-ju preprečil, da bi kupila potreben material. Tako sem se morala znajti z domačo zalogo.

Ideja z ogledalčkoma mi je bila všeč, ker je rumena tako topla, kot sta bili onidve, in vsakokrat ko se bosta pogledali v ogledalo, jima bo povedalo, da sta prava sončka. Zadaj sem dala še kratko posvetilo.

Sedaj pa novim zmagam naproti, kot skupinica levčkov.
Maja

Čudovit stilski izziv

Ko sva se z mojim dragim vselila v sedanje stanovanje, je bilo ogromno. 64m2! Samo za naju. Nekaj let za tem, se je število prebivalcev podvojilo in stanovanje pričenja pokati po šivih. Ker planiramo selitev čez kakšno leto, sva dolgo premišljevala, kaj v vmesnem času. Starejši ima majhno sobico iz katere mlajšega vztrajno meče ven, septembra bo postal šolar, on bi ustvarjal, mlajši "razbijal". Jih dava skupaj ali ne?

Dolgo sva razmišljala, odločila pa na hitro. V petek je padla odločitev, v nedeljo pa je imel mlajši že svoj kotiček "sobico" v najini spalnici. Težko je opisati, kako vesel je bil dvoletnik svojega kotička v našem stanovanju. Dobesedno poskakoval je, vzklikal moja, moja in kazal na vsako malenkost v svoji novi sobici.

In kaj sem naredila? Najprej sem predelala previjalno v predalnik in jo melce prebarvala. Uporabila sem akrilne barve. Najprej sem predale pobrusila, nato pobarvala in nazadnje prelakirala.



Sledila je posteljica. Sposodila sem si žago in odžagala 4 rešetke, tako da lahko Črt sedaj sam spleza v posteljico in to se mu silno dopade. Še lepše pa je, da lahko na drugi strani spleza na mojo in potem vajo poljubnokrat ponovi.

Za knjigice sem mu na hitro zašila žepek, ki se ga obesi na posteljico. Čeprav še ni povsem dokončan, je vseeno že v uporabi.

Na steno sem mu narisala navihano opico. Rožica je še od prej in imam z njo še nove načrte.

V nedeljo smo se zapeljali do Ikeje, kjer smo kupili plastične škatle na koleščkih za njegove igrače (3 pod posteljo) ter poličko v kotu. Mizico s stolčkom mu je podaril Maj, ki dobi pravo mizo s pravim stolom. Končni rezultat:

Priznati moram, da že dolgo nisem tako uživala in imam še kar nekaj idej, ki jih bom s časom speljala. Najlepše od vsega pa je videti velike iskrive učke in velik nasmeh, iskreno veselje najmlajšega, ker ima končno tudi on nekaj, kar je res njegovo.

Čeprav bi še kaj dodala, pa sem tokrat zaključila, ker v soboto odhajamo na dolgo pričakovani dopust. Imejte se lepo, ustvarjajte, septembra pa se spet beremo.

Maja

Pikice za moja dva pikca

Januarja smo preživeli lep dan pri noni in nonotu, kot ju kličeta tamala dva. Na Koprskem kopališču smo uživali na toplem sončku, metali kamenčke v vodo, plezali in se spuščali po toboganih. Nona nas je spet napitala, kot da mesece ne bi jedli, v dnevni je iz kock nastalo pravo srednjeveško mestece z gradom.


Pri tem je nastalo nekaj posrečenih slik, ena od njih posneta pod jato lesenih ribic magnetkov, ki sta jih nono in nona naredila za vse majeve prijatelje in otroke v vrtcu, kot novoletno presenečenje. Nono mi je slikice dal v tem okvirčku, ki pa je bil še nepobarvan z besedami, da bom že vedela kaj z njim.

Priznam, da je bilo veliko idej kaj z njim narediti, a me je bilo strah, da okvir ne bi prevladal nad slikicami, kar se pri močnih barvah hitro zgodi. Zato sem ga na koncu pobarvala zelo preprosto, s pisanimi pikicami, za moja dva pikca, kot ju rada kličem. Na pikice sem dodala nekaj podatkov o tem, kje in kdaj so slikice nastale.

In za konec se lahko pohvalim, da je to končno moja 99 objava, kar pomeni, da v naslednji, ki bo to soboto, sporočim, katera prejme moj pomladni predpasniček.

Maja

Okvirček z zabavnimi slikicami za 10 letno Marino

Kaj podariti 10 letni deklici, najboljši prijateljici mojega komaj 4 leta starega Maja? Vedela sem, da ji moram darilo narediti sama, saj izredno rada gleda moje izdelke in ustvarja z nami, pa tudi prosila me je že večkrat, da naj naredim kaj samo zanjo.

Pa sem razmišljala. 10 let. Ni več punčka, pa tudi najstnica še ne. Roza barva je še vedno aktualna, vendar ne sme izpasti preveč punčkasto. Rada ima bleščice in svetleče stvari. Želela sem narediti nekaj, kar bo aktualno dalj časa. In tako pridem na idejo personaliziranega okvirja za sliko.


Okvirček sem kupila v DM-u, ga zbrusila ter pobarvala z mat akrilnimi barvami na svetlo roza barvo. Dodala sem temno roza svilene trakove, ki se prav lepo svetijo. Tu sem imela kar nekaj problemov, saj je lepilo tolklo čez, pa sem morala popravljati. Nazadnje sem jih s spenjačem za les dodatno pričvrstila na hrbtno stran. Nato sem dodala še rožice s črkami njenega imena. Rožice sem s štanco izsekala iz foto papirja, na katerega sem pred tem naprintala vzorčke. Za foto papir sem se odločila, ker je nekoliko trši in se sveti, tako kot trak. Za sredino rožice sem uporabila kar navaden luknjač ter na krogce z roko napisala črke.


Da pa vse skupaj ne bi bilo preresno, sem ji poleg nekaj njenih slikic naprintala tudi 3 bolj zabavne slikice, ki jih bo lahko menjavala v okvirju: Winxice, RBD in eno bolj šolsko, teme, ki so sedaj aktualne.


Motiv svežine in rožic sem nadaljevala tudi na škatlici, ki sem jo naredila iz šeleshamerja ter prelepila z velikimi papirnatimi rožicami, malimi bleščicami v obliki rožic (kupljeno v trgovini s šivilskim blagom) ter 3D rožicami (kupljeno v Tušu).


No, upam, da je darila vesela in da bo še naprej rada prihajala k nam ustvarjat. Moj sin ima sicer z njo tudi dolgoročne načrte. Pravi, da se bosta poročila in imela fantka in punčko, ki se bosta klicala Tomaž in Anica ;) Hja, smo ravno v fazi Pikanogavičke. Kaj si o tem misli Marina, pa še ne vem.

Okvir za Črtovo pesmico

Da kreativni navdih nikoli ne počiva, je dokaz tale izdelek.



S tamalima dvema smo bili na počitnicah v Kranjski gori. Vse super in krasno, le spali smo v isti sobi. No spali je težka beseda. Maj je spal, jaz sem pa večino noči prenosila Črta, da ne bi zbudil Maja. In tako ene noči, okoli treh zjutraj, ko sem že eno uro hodila gor in dol po majhni sobici, ugotovim, da razmišljam v rimah! Jaz, ki sem totalni antitalent in še v življenju nisem napisala pesmi, če odštejem tisto v osnovni šoli. In tako sem, ko je Črt kooooončno zaspal, pesem kar v temi napisala na previjalno podlogo.

Gre pa takole:

Mojemu Črtu

Tri korake naprej,
tri korake nazaj.

Sredi noči,
samo jaz in ti,
ko čakam, da dih se ti umiri,
da te odložim
in tudi sama zaspim.

Tri korake naprej,
tri korake nazaj.

Luna miži,
ves svet že spi,
kaj pa ti?

Verjamem, da bom čez čas pozabila na muke neprespanosti, zato sem se odločila, da v spomin na ta čas, uokvirim tole pesmico. Dodala pa sem spodaj tudi podatek, kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah je nastala.

In posebna pesmica zasluži tudi poseben okvir. Okvir sem kupila v DM-u. Všeč mi je bil, ker je povsem enostaven in ima povsem ravne površine. Z njega sem zbrusila lak ter ga nato prebarvala z modro akrilno barvo. Luno in zvezdice sem naredila iz fimo mase, tako da sem si najprej pripravila šablone iz papirja. Ker sem imela doma le belo fimo maso, sem jih pečene prebarvala z rumeno akrilno barvo ter nato nalepila na okvir.

In sedaj le še poišem posebno mesto za tole meni posebno pesmico.

Poslikane klopce, pručke

Ko naši nadobudneži enkrat shodijo, so klopce zelo pripravne: sami lahko prižgejo luč, si sami umijejo roke, pomagajo mami v kuhinji, na njem malo počijejo ali kot dodaten sedež, ko bi za malo mizico rada sedela cela gruča otrok. No, pa tudi sama jo včasih uporabim, ko potrebujem kakšno stvar z vrha omare :)

Klopce sem naredila svojemu Maju, pa sosedu Jakatu ter nečaku Nejcu. Uporabila sem motive, ki so bili v tistem času otrokom najljubši: Nodija, Bambija ter ribice. Klopce sem kupila v Bauhausu, jih poslikala z akrilnimi barvami ter za boljšo obstojnost še dodatno prelakirala. Seveda sem uporabljala le otrokom prijazne materiale.




p.s. Malo previdnosti pa ne škodi, saj se klopce lahko tudi prevrnejo, zato naj bodo vedno prislonjene ob steno ali pult, če otrok na njih stoji. No, mi nesreče v dveh letih še nismo imeli, so jo pa zato sosedi.