Krtek - darilo za vzgojiteljici

Pa smo ga dočakali! Poletje 2020. Zelo drugačno, a zato ga nismo prav nič veseli. Morda, ga zato celo še bolj cenimo.

Adijo šola, adijo vrtec, pozdravljeno poletje

Prav zanimivo mi je bilo opazovati svoja otroka, kako sta se veselila konca šole in to kljub temu, da sta zadnje tri mesece delala šolo od doma. Pravzaprav jima je bila ta drugačna šola prav pisana na kožo, pogrešala sta le prijatelje in druženje z njimi.

Ko se je name obrnila M, ki me je vprašala, če bi bila pripravljena sešiti predpasniček s krtkom, ki je bil maskota jaslične skupine, ki jo je obiskovala njena hčerka, sem bila izziva zelo vesela.

Hvala vzgojiteljice, hvala učiteljice

Letošnje leto je bilo res drugačno in niso dobili vsi otroci priložnosti, da se zahvalijo in poslovijo od svojih vzgojiteljic, ki so bile z njimi na prvi črti, da so se njihovi starši lahko vrnili na delo.

Žal ji predpasnička s simpatičnim krtom nisem mogla sešiti, na zalogi ni bilo dovolj primernega blaga, sem ji pa predlagala alternativo, ki ji je bila všeč. In meni tudi. :)

Nastali sta dve torbici personalizirani z imeni vzgojiteljic, taki, ki vedno prideta prav in dovolj veliki, da lahko vanjo spravita marsikaj. Lušni in praktični. Imaš tudi ti kakšno tako v svoji torbici?

Naj bo brezskrbno

Tudi če bo letošnje poletje malce drugačno, kot ste ga bili vajeni, vam želim, da ga čim lepše in čim bolj brezskrbno preživite in pri tem morda spoznate še kakšen do sedaj skrit kotiček prelepe Slovenije.

Maja

Kam z umetniškimi izdelki naših otrok?

Ko je bil Č še mlajši, je imel fazo, ko je bil navdušen nad izdelovanjem majhnih posodic iz DAS mase. Vseh oblik, ene bele, druge poslikane ... veliko, veliko njih. S takim veseljem mi je vsako podaril, a kam s toliko majhnimi posodicami? 

Obdržati ali ne?

Priznam, pogosto sem v dilemi, kam z vsemi čudovitimi izdelki, ki jih otroka ustvarita. Sčasoma se tega nabere res veliko in preprosto ni dovolj prostora, če bi hotela vsak njun izdelek razstaviti, uporabiti ali le spraviti. Zato vsake toliko sedemo, pogledamo in občudujemo kaj vse sta do sedaj že ustvarila, in sama povesta, kaj bi še obdržala in kaj ne potrebujeta več.

Minimalističen pristop

Izdelke, za katere se odločimo, da jih fizično ne potrebujemo več, bi jih pa vseeno želeli imeti za spomin ali imajo večjo čustveno vrednost, slikamo in na ta način spravimo. Tako še vedno ostanejo z nami, prostora pa ne zavzemajo več. To idejo sem dobila, ko sem želela poenostaviti svoje življenje, svoj dom in sem se spogledovala s praktičnim minimalizmom. :)

Ponovna uporaba

Vsake toliko se zgodi, da so njune spravljene umetnine točno to, kar v nekem trenutku potrebujem. Obožujem take prebliske, saj s tem njunim izdelkom vdahnemo novo življenje. Tako se je zgodilo s to majhno roza posodico iz DAS mase.

Sedaj, ko po dolgem času šivalni strojček spet veselo drdra, sem ugotovila, da nujno potrebujem blazinico za bucke, saj so bile raztresene po majhnih škatlicah, kar je bilo zelo nepraktično.

Odločim se, da si bom naredila blazinico za bucke v obliki kaktusa, ki bo polepšal mojo ustvarjalno mizo, ne bo rabil zalivanja in bo vedno cvetel. Izdelava je res preprosta:

• v krogu seštrikate zelen tulec, ena leva & ena desna (kot začetek nogavičke)
• tulec na vrhu z notranje strani fino zavežete.
• tulec napolnite s polnilom 
• tulec spodaj potegnete skupaj tako, da vrvico potegnete čez vse zanke in zašijete
• skvačkate majhno rožico, ki jo s knofkom prišijete na vrhu kaktusa
• kaktus posadite v posodico.

Ko sem razmišljala, katero posodico uporabiti, je bila prav majhna roza posodica, tista, ki jo je Č naredil že pred leti, najboljša in zame najlepša rešitev. Sedaj stoji poleg monitorja na ustvarjalni mizi in vsake toliko časa ga prav z veseljem pogledam.

Kaj pa vi naredite z izdelki vaših otrok? Spravite, podarite naprej, daste stran?

Lep zadnji majski teden vam želim, 

Maja

Ko mami ve - darilo za najstnika ❤

Velik nasmeh, veselje v očeh, roke iztegnjene v pričakovanju, da ga objamejo in stisnejo. Presenečenje, ki je uspelo 100 na uro. 

Čeprav je upihnil že 12 svečk in je fant od fare, pa vem, da je v njem še vedno tudi tisti mali Č, ki  ima tako zelo rad svoje medvedke. Zastopim ga. V moji sobici mi družbo še danes dela moj medvedek Brundo, ki je bil še v mojih najstniških letih moj največji zaupnik. Ko sem se pred 20+ leti vselila k svojemu dragemu, sem prišla s kovčkom v eni in medvedkom v drugi roki. Moj dragi vedno pove, da je tisti trenutek vedel, da je zadeva resna. Kaj ni res, da se mu 40+ let sploh ne pozna?

V svoji ustvarjalni sobici sem imela na polici že dalj časa zelo mehak rjav flis. Č ga je večkrat občudoval, pobožal in pripomnil, da moram iz tega blaga nujno sešiti medvedka. Pa sem ga in to zanj. Ja, kljub temu, da je že velik fant. Naredila sem preprost kroj, kot veliko mehko blazino, da ne bo izpadlo preveč otročje in se vzdržala vseh "kjut" kombinacij z drugim blagom, srčkov, ki bi jih sicer gotovo dodala - ta del je bil zame najtežji. Vmes sem Č-ja večkrat povprašala za mnenje, za pomoč pri odločitvi, kaj bi on izbral, ker ima tako dober okus. Niti sanjalo se mu ni, da šivam zanj. :)

Čeprav sem sešila zelo "fantovskega" medveda, se nisem mogla povsem upreti in sem mu zavezala še rdečo rutko. Že takrat sem vedela, da v praksi ne bo obstala in res ni, ampak kjut je pa zgledal.

Pravi, da mu je tak, povsem preprost, brez vsega, najbolj všeč. Sedaj že nekaj dni spi z njim in kot mi zadovoljna stranka zagotavlja, ni še prav nič izgubil na svoji mehkobi.

To je zame eden najlepših občutkov na svetu, ko sam ustvariš darilo za svojega otroka, izbereš tkanine, jih skombiniraš, zašiješ vsak šiv z ljubeznijo, napolniš pliškota z dobrimi željami in je otrok na koncu iskreno navdušen nad darilom.

Kaj pa vi, še imate svojega najljubšega pliškota? Kako mu je ime?

Zakaj ni vedno dobro, da dobimo kar si želimo in zakaj so kosmatinci zakon

Danes se mi res ne da 

Zunaj dežuje, piha, je temačno, popoln dan, ki bi ga brez težav preživela na kavču, zavita v toplo odejo in z dobro knjigo v roki. Ampak domače kardelo je lačno, zato sem na kuhinjsko mizo, kot že nekaj koronavirus tednov vsak dan okoli 13.00 ure, postavila domače kosilo.

To je edini trenutek v dnevu, ko smo doma vsi skupaj in lahko v miru poklepetamo, naredimo plane. Na začetku karantene, ko je bilo jasno, da bomo kar nekaj časa spet vsi doma, smo razdelili odgovornosti, tudi to, kdaj kdo pelje ven našega kosmatinca. To je bila odlična odločitev, ker je prihranila veliko pregovarjanj, pogajanj in prošenj v prazno.

Danes sem bila za dolg sprehod z našim kosmatincem na vrsti jaz. Priznam, prav nič mi ni dišalo, da bom morala ven v veter in dež in zato sem razmišljala, kako bi nad sprehodom v tem čudovitem vremenu navdušila kakega drugega družinskega člana. Seveda povsem neuspešno, saj se naša najstnika zelo strogo držita pravil, kadar so jima v prid. In za sprehod onadva danes nista bila na vrsti.

Kar naj piha, sneži, dežuje, morava ven

Pa sva šla jaz iz naš kosmatinec, ki je vedno, ampak res vedno za akcijo. Lahko dežuje, sneži ali piha, on bi šel ven. Lahko je sredi noči, ko je sladko spal, a je takoj pripravljen iti ven. Pravzaprav za njega ne obstaja koncept vremena, časa, pogojev, samo dejstvo, da gre lahko VEN. In sva šla. :)

Oblekla sem se vremenu primerno. Softshell hlače, nepremočljiva jakna s kapuco poveznjeno čez glavo in pohodni čevlji. Nič navdušena. No, vsaj deževati je nehalo. Greva proti gozdu, po cesti nad vasjo. Ko se tako počasi dvigava, posveti sonček. Najprej bolj sramežljivo, potem pa z vso močjo objame sveže opran gozd in travnik ob njem. Snamem kapuco, odpnem jakno, postane prijetno toplo. Ptički dobijo zalet in začnejo glasno ščebetati, prepevati. Prekrasno je.

Nepričakovano darilo

Upočasnim korak in uživam v sprehodu. Čisto sama sva, nikjer nikogar. Čutim, kako me narava polni z energijo, kako sem vedno boljše volje. Takrat dojamem. Če bi se uspela izogniti temu sprehodu, ker se mi reeees ni dalo, ker mi je bilo odveč, težko, vsega tega sedaj ne bi doživela.

Drugi za #10Ustvarjalnih

Kako je vse to povezano z mavrico? Pravijo, da ko mine nevihta, za njo pride mavrica. No, jaz sem se odločila, da ne bom samo čakala, da nevihta mine in posije mavrica, ampak sem si jo kar sama sešila. Te vesele barve me spravljajo v dobro voljo in prav lepo jo je pogledati vsako jutro, ko se zbudim. Zadnje dneve, tedne sem spet začela uživati v ustvarjanju in izzivu #10Ustvarjalnih, a ko sem se lotila prvega projekta, sem se morala prav prisiliti, saj ni bilo ne volje ne ideje. Tako kot s sprehodom. Res nikoli ne vemo, zakaj je nekaj, kar nam je lahko sprva težko, v resnici dobro za nas.


Tudi vam pošiljam mavrične barve, če jih slučajno potrebujete, naj napolnijo tudi vas in vam polepšajo dan.

Maja

 

Ko življenje pritisne na bremzo

Težko verjamem, da sta od moje zadnje objave minili že celi dve leti in pol! Veliko prahu se je medtem nabralo v tem mojem kreativnem kotičku, ki me je tiho in potrpežljivo čakal, da se nekega dne morda spet vrnem.

Pandemija

Da sem spet pokukala sem, pobrisala prah in pobrskala naokoli, se moram "zahvaliti" pandemiji. Po tem, ko sem si velikokrat v zadnjih dveh letih in pol želela, da bi imela več časa, sem ga zdaj dobila. Najprej karantena, potem ukinitev mojega delovnega mesta. Prvič od konca šolanja kar nekaj let nazaj nimam jasno začrtane poti. Me skrbi? Koga ne bi, še posebno, če imaš kredit in šoloobvezne otroke. A po drugi strani imam sedaj prvič od zaključka šolanja priložnost, da se zares ustavim in pogledam, kam v resnici želim in kako. Za to priložnost sem iskreno hvalažena.

Nekateri imajo šport, drugi glasbo

Za mene je bilo vedno ustvarjanje tisti čas, ko sem lahko resnično izklopila in napolnila svoje baterije. Ustvarjanje je bilo zame vedno neka vrsta meditacije, ko se je duša lahko umirila, oddahnila in napolnila z energijo. 

Pogrešala sem ta moj čas, čeprav sem imela zelo kreativno službo a v njej sem se izpela. Nekajkrat v tem času sem pokukala v ta svoj kotiček, pobrskala po ustvarjalnem materialu, a želje po ustvarjanju ni bilo, prav nobene.

Nov začetek 

In potem je prišla pandemija, ukinitev delovnega mesta in v istem času sem prejela sms, da se je sredi tega norega časa rodila ena prav posebna deklica, ki mi je nehote vrnila veselje do ustvarjanja. Zanjo sem želela ustvariti nekaj posebnega. Morala sem pobrisati prah iz šivalnega stroja, najti šiviljske škarje pri enem sinu, meter pri drugem (seveda sta si samo sposodila ... nekoč). Presenetilo me je, kako zelo sem spet po tako dolgem času uživala v ustvarjanju, v dejstvu, da se mi nikamor ne mudi, nobenih rokov, ciljev, nobenih pričakovanj, usmeritev. Samo jaz, barve in drdranje moje stare mašince. 

#10Ustvarjalnih

Odločila sem se, da bom naslednjih nekaj tednov izkoristila za to, da se spet "najdem" in ugotovim, kaj si pravzaprav v resnici želim. Kam in kako naprej. Ker je bila ustvarjalnost vedno moja meditacija, sem se odločila, da ji predam vajeti, da si podarim čas za ustvarjanje desetih izdelkov. Nimam nobenih pričakovanj, samo eno pravilo, v procesu moram uživati in pustiti, brez analiziranja, da me popelje kamor želi. 

Tejle veseli zvezdici pripada častno prvo mesto v tem izzivu, ker mi je vrnila veselje do ustvarjanja in podarila upanje na nov začetek. Kaj pa naprej? Bomo še videli. :)

Želim vam vse dobro, da ostanete zdravi in zvesti sebi. 

Maja

p.s. Če pa se je vaša ustvarjalna duša našla kje v tem zapisu, lepo vabljeni, da se mi pridružite v izzivu #10Ustvarjalnih

p.p.s. Če bi se tudi sami radi lotili te zvezdice, naj zaupam, da je sila preprosta, kroj in navodila pa najtete v Etsy trgovinici tukaj. 

Darilo za novopečeno vzgojiteljico

Marjanci so se izpolnile sanje in v teh dneh odhaja na novo delovno mesto, v vrtec. Za seboj pušča super sodelavke, ki so ji pripravile res lepo presenečenje. Podarile so ji unikaten predpasnik, kot ga nosijo vzgojiteljice v vrtcih. Presenečenje je na polno uspelo:

Res lepa zgodba, polna čudovite pozitivne energije. Prav to je razlog, zakaj rada ustvarjam ...  Res sem vesela, da lahko tako postanem delček teh nepozabnih zgodb.

Marjanca, naj ti tudi tu zaželim srečno na novi poti in da bi imela vsaj pol tako dobre sodelavke, kot si jih imela do sedaj.

Maja

Podarim dva ovratna trakova za ključe brez karabinčka

Sem bila tako vesela, da sem zelo verjetno našla rešitev naših težav z izgubljenimi ključi, o katerih sem se razpisala zadnjič, da sem sešila še dva taka ovratna trakova za ključe.

Oba sta brez karabinčka, z močnim kovinskim obročkom. Eden za osnovnošolko in eden za osnovnošolca. Pa njuni imeni bom tudi dodala na zadnjo stran.

Bi prišla prav?

Če bi ju imeli, hitro klik na mojo Facebook stran in se pofočkajte v objavi. Čas imate do torka 29. 8. 2017.

Želim vam čudovit zadnji počitniški konec tedna. Se kar strinjam z otrokoma, da počitnice veliko prehitro minejo, kaj ne?

Maja