Konec novembra sem bila pred veliko dilemo –
adventni koledar, da ali ne? Sta fanta že prevelika? Potem je tu še kronično pomanjkanje časa ob decembrskih obveznostih, kot so šola in ocenjevanja, šolski sejem in priprava nanj, glasbeni nastopi, šolski nastopi, rojstni dnevi … Že da se vsi zberemo pri večerji, je decembra velikokrat izziv, kaj šele, da bi vsak dan skupaj nekaj naredili, kot je bila ideja v preteklosti. Da bi otroka vsak dan dobila le sladkarijo, ki jih že tako ali tako dobita in pojesta preveč, meni ni imelo smisla (pa nisem najbolj sitna mama glede tega).
Po odločitev sem šla k sedem letniku in ga vprašala, ali letos sploh še delamo adventni koledarček. In dobila sem jasen »
JA, NUJNO!« za odgovor. Le kaj sem pričakovala. ;)
Dobro, sem si mislila. Lahko, ampak pod naslednjimi pogoji:
- Naredili ga bomo skupaj.
- Nič sladkarij.
- Vsak dan nam izpolnjevanje lahko vzame max. 5 minut.
- Nekaj, da gradimo do Božiča, ne da je takrat vsega konec.
- Uporabimo samo material, ki ga že imamo doma. Recikliranje. :)
In tako sva z mlajšim skupaj prišla na idejo, ki mi je še sedaj všeč in zagotovo, če adventni koledarček naslednje leto bo, bo narejen v tej smeri. Kakšna je torej bila ideja za naš adventni koledarček?
Ker smo želeli graditi, skupaj ustvarjati, sva z mlajšim prišla na
idejo sestavljanke, kjer bi vsak dan dodali en košček, za božič, pa bi bila končana. Kot sem opazila v preteklih letih, je bilo fantoma v večje veselje samo pričakovanje, štetje, koliko dni še ostane do Božiča, kot same aktivnosti, ki sem jih splanirala. Tako sem jima tu prišla naproti in sta vsak dan videla, s tem ko je smrečica rastla in so zmanjkovali kosi v košku, koliko ju še loči do težko pričakovanega Božiča.

Sestavljanko oz. vse njene kose sva izdelala skupaj z mlajšim sinom zadnji petkov večer v novembru. Za osnovo sva vzela Ikeine kartone, ki sem jih spravila ob nakupu pohištva pri njih. Meni so idealni za ustvarjanje, saj so ravno prav debeli in niso prav nič potiskani. Izrezala sva dva velika pravokotnika, res velika, kot stenska slika. Eden je postal osnova, iz drugega sem izrezala ogromno smrečico, ki je bila malenkost manjša od osnove. Smrečico sem nato z olfa nožem razrezala na 18 kosov, kose na hrbtni strani označila, spredaj pa sva jih pobarvala v treh odtenkih zelene – vsak tretji kos z isto barvo. Iz ostankov kartona sva izrezala in pobarvala še šest okraskov ter eno zvezdo. Tako sva imela pripravljenih
25 kosov.
Z luknjačem za papir je sin nato naredil
25 majhnih rdečih zvezdic in jih oštevilčil z 1 do 25. Zvezdice je nato nalepil na vse kose v pravem zaporedju.
Na osnovo sem nato z rdečim flumastrom samo še napisala različne
pojme, ki so bistvo božiča – ljubezen, dobrota, sočutje, družina, pomoč, mir … Na vrhu sem naredila še dve luknji za vrvico na katero sem obesila osnovo na steno.
Vsak dan sta potem fanta z navadnim stick lepilom nalepila en kos, pri tem pa se je razvilo nekaj spontanih pogovorov o besedah, ki so bile zapisane na osnovi in jih je smrečica bolj kot je rasla počasi prekrivala.
Zadnji kos smo nalepili na božično jutro. Naša umetnija pa tudi po Božiču še vedno vztraja na steni, naša unikatna smrečica posuta s svetlečimi okraski in drobnimi rdečimi zvezdicami nas razveseli vsako jutro, ko se spustimo po stopnicah v pritličje. Gotovo nas bo razveseljevala še celo zimo, potem pa se bo počasi vrnila na to mesto naša
družinska oglasna tabla, ki he še kar v uporabi.
Nad končnim izdelkom smo navdušeni vsi,
meni pa je najbolj pomembno to, da smo kljub decembrski časovni stiski nekaj skupaj ustvarili, da smo bili vsi del te zgodbe in da nas še v dnevih po Božiču spominja na to. Res upam, da ideja pride prav še komu, ki bi v pomanjkanju časa v veselem decembru vseeno rad vztrajal s tradicijo adventnega koledarja za svoje otroke ali vnuke, pa jih pri tem ne bi rad le razvajal s sladkarijami.
Želim vam, da bi vas lepe božične in novoletne misli in želje, ki ste jih bili deležni, grele še celo leto. Da bi bili srečni, zdravi in zvedavi.
Maja