Malemu se je odblazinilo

Sem iskala pameten izraz, ki bi dovolj natančno opisal stanje, v katerega je zapadel moj 7,5 letnik. Da se mu je odblazinilo, je morda še najbolj posrečen opis, ki sem ga našla.

Ker sama tako rada drdram na mašinco, je razumljivo, da je le ta toliko bolj privlačna za tamaladva. Nekakšen prepovedan sadež, ki ga mamica ljubosumno drži samo zase. No, mamica se je naposled le vdala, saj je Maj konec koncev upam že dovolj velik, da ne bo prstov vtaknil tja, kamor jih res ne sme in da bo z mašinco lepo delal. Strog nadzor pa je seveda vključen, ker mašinca je vseeno še vedno moja.

Kaj izbrati za prvi projekt? Nekaj enostavnega, da spozna mašinco, osnovne šive in kako usmerjati šiv. Da narediva blazinico, je njegov predlog. No, to bi šlo, si mislim. Ker se trenutno navdušuje nad morjem in ima tako opremljeno tudi novo sobico, si izbere morski motiv. Med Kilometrovo zalogo blaga, si izbere modro blago. Rad bi naredil morje in  jadrnico. No, tudi to bi šlo. Pomagam mu, pa niti ne veliko. Lepo ga je bilo opazovati, kako poememben se je zdel sam sebi, ko je končno lahko ON sedel za stroj in ON poganjal.

Nad prvim rezultatom je bil tako navdušen, da je sešil naslednji dan še dve enaki blazinci. Eno za bratca in eno za nono. Še dobro, da je moral potem k noni, ker drugače ne vem, kako bi ga spravila od mojega strojčka.

Priznam in verjetno ni težko razbrati, da sem sila ponosna mama. :)

Maja

Prispevek za pujsa ali kako podariti denar otroku za rojstni dan

Ko je starejši dobil vabilo na Janov rojstni dan, sem njegovo mamo povprašala po skritih željah. Ne maram kupovati modnih muh in če mi mame na pomagajo z namigi, se ponavadi odločim za kakšno bolj kreativno, potrošno zadevo, da se jim potem ne valja predolgo po stanovanju.

Janova mama mi je zaupala, da Jan zbira denar za novo kolo in da bo njihov pujs zelo vesel vsakega prispevka. Odlično! Zadeva rešena. Samo ena dilema je ostala. Kako podariti denar otroku? Na koncu sem se odločila, da mu sešijem vrečko, ki jo lahko uporabi za copate ali karkoli drugega. V vrečko sva z Majem dala voščilnico, nekaj bombončkov in mošnjo z denarnim prispevekom.

Misija kolesar je tako zaključena. Upam, da se je Janov pujs dovolj zredil, da si bo lahko kupil točno tako kolo, kot si želi.

Maja

Mami, jaz bi palačinkovo torto, tako kot Findus

Črt je v torek praznoval štiri leta. Je zelo zadovoljen mali mož, ki nima veliko posebnih želja. Edina prava želja je bila, da bi imel za svoj rojstni dan takšno palačinkovo torto, kot jo ima Findus, ki rojstni dan praznuje kar trikrat na leto. Pa da bi bil na njej levček. Če ne poznate zabavnih prigod Petersona in njegovega mačka Findusa, vam jih res toplo priporočam. Pri nas jih obožujeta oba in se zraven krohotata kot pečena mačka. 

Po premisleku sem se odločila, da namesto navadnih naredim raje ameriške palačinke. Na Kulinariki sem našla recept, ki je res uspel. Palačinke sem nekoliko napojila (lahko bi jih še bolj), jih pošteno napolnila z jagodami in namazala s smetano. Torta je bila sicer nekoliko manjša, a rezala se je kar lepo.

Za okras sem naredila levčka iz tičine mase, tako kot je bila želja slavljenca. Ker nisem imela dobrih barv pri roki in je bilo vse preveč pastelno, sem se na koncu odločila, da uporabim kar kurkumo za rumeno in rdečo papriko za rdečo barvo. In glej ga šmenta, otroci sploh niso opazili razlike. Tako imam sedaj povsem zdravo nadomestilo za barvanje.

Pa še eno majhno presenečenje sem mu naredila. Pri nas je postala že tradicija, da fanta za rojstni dan dobita rojstnodevno majico. Črtu sem na majčko narisala levčka s številko štiri. Bila sem presenečena, kako vesel jo je bil.  Je sedaj ne uspem niti dovolj hitro oprati in posušiti, saj bi jo rad ves čas ponosno nosil. Konec koncev, saj ga zastopim, da morajo VSI vedeti, da ima on sedaj že ŠTIRI leta!

V nedeljo nas čaka še ponovitev za družino. Potem pa polletni premor. Si predstavljate, kako pestro bi bilo, če bi rojstni dan, tako kot Findus praznovali trikrat na leto? Trikrat toliko daril? Tri torte? Vsaj tri zabave? Bi bile za? ;)

Rojstnodevno razpoložena Maja

Podeželski pridih

Ob selitvi smo obdržali kar nekaj pohištva iz starega stanovanja. Med njimi je tudi kuhinjska miza s šestimi stoli z zelenim sedalom. Najprej je bilo mišljeno, da jo bomo dali v mojo ustvarjalno sobo (jaaa, prostorček samo zame :)), po dveh mesecih "začasnega" bivanja v kuhinji pa smo si bili enotni, da ostane tam kjer je.

Po dolgem času sem spet zavila v Kilometer, kjer me je pričakala prenovljena trgovinica s še večjo izbiro. Kar nisem vedela, kje naj se lotim brskanja, da kaj ne bi spregledala. Ja priznam, v takih situacijah postanem majhen, neučakan otrok, ki bi imel vse, če bi se le dalo.

 Med novostmi sem našla čudovito močnejše črtasto-rožasto blago. Kot nalašč, da že malo zmatrane stolčke prenovim, pomladim in jih naredim bolj "podeželske". :)

In tako je mašinca po daljšem času, ko sem jo prav pogrešala, spet zadrdrala... Čeprav bi bilo enostavneje sedala preobleči, sem se iz praktičnosti odločila, da raje naredim pregrinjala, ki jih lahko snamem in operem. Pri majhnih otrocih, se mi zdi to bolj praktično. Kako se bo obneslo v praksi, pa vam še sporočim. Da se lepše prilegajo, sem jih spodaj malenkostno pričvrstila kar z buckami in prav super je izpadlo. Prvi vzorčni je tako narejen. Sedaj jih rabim le še 5 in ene dva za rezervo.

Če sem lahko malo radovedna. Če ne bi bilo nobenih omejitev, kakšen stil bi vi izbrali za svoje stanovanje oz. hiško? Bi veliko spremenili, ali pa vam je čisto všeč, tako kot je?

Radovedna Maja ;)

Adijo naše gnezdece

Pa je prišel dan D. Velika selitev. Po enajstih letih in dveh družinskih članih več zapuščamo stanovanje, ki je bilo 11 let moj dom. Kdor večkrat pokuka k meni, že ve, da smo imeli fenomenalne sosede, ki so postali moji boljši prijatelji in slovo od njih, čeprav ne gremo niti kilometer stran, je težko. V copatih do njih ne bom mogla več.

Moram pa povedati, da smo za to prav posebno stanovanje našli res prave nove lastnike - mlajši par, simpatičen, komunikativen. Na našem poslovilnem žuru smo ju predstavili tudi sosedom, ki so bili takoooo radovedni in odlično so se ujeli. Verjamem, da jima bo tako lepo, kot je bilo nama.

Nova lastnica me je res prijetno presenetila z ročno izdelanim darilcem. Sem ostala skoraj brez besed. Izgleda, da stanovanje res privlači ustvarjalne. :)

Tudi sama sem pripravila manjše presenečenje, obeska za ključe, ki sta ju dobila ob uradni  predaji ključev. Vesela pisana hišica zanjo, malo bolj umirjena zanj. Tako majhnih stvari na stroj še nisem šivala, a je bilo kar zabavno.

Naslednjič pa vam končno lahko pokažem moj največji ustvarjalni izdelek v življenju - našo novo, malo hišico. Končno!

Maja

Za pusta bom hobotnica!

Še smo živi in naš največji projekt se le bliža koncu. Še nekaj dni in selili se bomo v novo hišico. Kdor je že kdaj šel čez ta proces me bo razumel, da to ni ravno najboljši čas za ustvarjanje. Tako sem veliko stvari, med njimi tudi ustvarjalni material, že lepo zapakirala v škatle, ko sta se podmladka odločila, da bi vseeno imela raje doma narejen kostum. Starejši je želel biti hobotnica in mlajši seveda ni želel zaostajati. 

Hja, ok, če bosta pomagala, ne bosta komplicirala in bomo naredili v enem popoldnevu. Sprejela sta pogoje, naredili smo načrt in dragi je z malo nerganja odkopal škatle za ustvarjanje in celo, kar ga moram pohvaliti, pomagal pri izdelavi. Rok je bil res kratek in do večera sta tako nastali dve hobotnici, skupaj kar 16 lovk!

Flis in pikast bombaž sta iz Kilometru, za oči sem uporabila stiroporni krogli.  Lovke smo napolnili s koščki pene (dobila sem jo v Bauhausu). Stanovanje na koncu je bilo polno pene in še nekaj dni je prihajala iz vseh koncev in krajev.

Hobotnici sta bili zadovoljni čeprav sta skoraj končali v solati ;).
 
Sedaj bom čisto zares zapakirala vse škatle in se skušala upreti izzivom do nadaljnega. 

Bodite lepo, 
Maja

Konec odštevanja :)))

Samo še enkrat gremo spat in zjutraj nas bodo pod smrekco, če smo bili seveda pridni, čakala presenečenja. V otroških očeh tako dooolgo odštevanje, pričakovanje, ki raste iz dneva v dan in je zelo nalezljivo. Skozi njihove oči se tudi sama vrnem nazaj v čas, ko sem verjela, da je vse mogoče, da vsak zakaj ne rabi svoj zato, da je dovolj, da verjamem, si močno želim in čarovnija bo naredila svoje.

Ideja za vesele Božičke je iz zelo simpatične knjige  Rade Kos: Drobna božična presenečenja, ki je v tem času našla pot do mene na srečelovu. Le kako je vedela! Knjiga je res odlično darilo za vsakega, ki rad ustvarja. Za razliko od Radinih Božičkov, pa so naši leseni in nekoliko večji.

Enega je naredil z malo pomoči tudi moj 3,5 letnik, čeprav sem ga vztrajno prepričevala, da je tole vseeno prezahtevno. No, ker se ni in ni vdal, sem mu dala enega in se je potem tako potrudil in sledil navodilom, samo da mi dokaže, da mamica nima pojma. :)

Želim vam, da se vas jutri čarovnija božičnega dne vsaj malo dotakne, vas preseneti in vam pogreje dušo.

Maja