Zakaj ni vedno dobro, da dobimo kar si želimo in zakaj so kosmatinci zakon

Danes se mi res ne da 

Zunaj dežuje, piha, je temačno, popoln dan, ki bi ga brez težav preživela na kavču, zavita v toplo odejo in z dobro knjigo v roki. Ampak domače kardelo je lačno, zato sem na kuhinjsko mizo, kot že nekaj koronavirus tednov vsak dan okoli 13.00 ure, postavila domače kosilo.

To je edini trenutek v dnevu, ko smo doma vsi skupaj in lahko v miru poklepetamo, naredimo plane. Na začetku karantene, ko je bilo jasno, da bomo kar nekaj časa spet vsi doma, smo razdelili odgovornosti, tudi to, kdaj kdo pelje ven našega kosmatinca. To je bila odlična odločitev, ker je prihranila veliko pregovarjanj, pogajanj in prošenj v prazno.

Danes sem bila za dolg sprehod z našim kosmatincem na vrsti jaz. Priznam, prav nič mi ni dišalo, da bom morala ven v veter in dež in zato sem razmišljala, kako bi nad sprehodom v tem čudovitem vremenu navdušila kakega drugega družinskega člana. Seveda povsem neuspešno, saj se naša najstnika zelo strogo držita pravil, kadar so jima v prid. In za sprehod onadva danes nista bila na vrsti.

Kar naj piha, sneži, dežuje, morava ven

Pa sva šla jaz iz naš kosmatinec, ki je vedno, ampak res vedno za akcijo. Lahko dežuje, sneži ali piha, on bi šel ven. Lahko je sredi noči, ko je sladko spal, a je takoj pripravljen iti ven. Pravzaprav za njega ne obstaja koncept vremena, časa, pogojev, samo dejstvo, da gre lahko VEN. In sva šla. :)

Oblekla sem se vremenu primerno. Softshell hlače, nepremočljiva jakna s kapuco poveznjeno čez glavo in pohodni čevlji. Nič navdušena. No, vsaj deževati je nehalo. Greva proti gozdu, po cesti nad vasjo. Ko se tako počasi dvigava, posveti sonček. Najprej bolj sramežljivo, potem pa z vso močjo objame sveže opran gozd in travnik ob njem. Snamem kapuco, odpnem jakno, postane prijetno toplo. Ptički dobijo zalet in začnejo glasno ščebetati, prepevati. Prekrasno je.

Nepričakovano darilo

Upočasnim korak in uživam v sprehodu. Čisto sama sva, nikjer nikogar. Čutim, kako me narava polni z energijo, kako sem vedno boljše volje. Takrat dojamem. Če bi se uspela izogniti temu sprehodu, ker se mi reeees ni dalo, ker mi je bilo odveč, težko, vsega tega sedaj ne bi doživela.

Drugi za #10Ustvarjalnih

Kako je vse to povezano z mavrico? Pravijo, da ko mine nevihta, za njo pride mavrica. No, jaz sem se odločila, da ne bom samo čakala, da nevihta mine in posije mavrica, ampak sem si jo kar sama sešila. Te vesele barve me spravljajo v dobro voljo in prav lepo jo je pogledati vsako jutro, ko se zbudim. Zadnje dneve, tedne sem spet začela uživati v ustvarjanju in izzivu #10Ustvarjalnih, a ko sem se lotila prvega projekta, sem se morala prav prisiliti, saj ni bilo ne volje ne ideje. Tako kot s sprehodom. Res nikoli ne vemo, zakaj je nekaj, kar nam je lahko sprva težko, v resnici dobro za nas.


Tudi vam pošiljam mavrične barve, če jih slučajno potrebujete, naj napolnijo tudi vas in vam polepšajo dan.

Maja

 

Ko življenje pritisne na bremzo

Težko verjamem, da sta od moje zadnje objave minili že celi dve leti in pol! Veliko prahu se je medtem nabralo v tem mojem kreativnem kotičku, ki me je tiho in potrpežljivo čakal, da se nekega dne morda spet vrnem.

Pandemija

Da sem spet pokukala sem, pobrisala prah in pobrskala naokoli, se moram "zahvaliti" pandemiji. Po tem, ko sem si velikokrat v zadnjih dveh letih in pol želela, da bi imela več časa, sem ga zdaj dobila. Najprej karantena, potem ukinitev mojega delovnega mesta. Prvič od konca šolanja kar nekaj let nazaj nimam jasno začrtane poti. Me skrbi? Koga ne bi, še posebno, če imaš kredit in šoloobvezne otroke. A po drugi strani imam sedaj prvič od zaključka šolanja priložnost, da se zares ustavim in pogledam, kam v resnici želim in kako. Za to priložnost sem iskreno hvalažena.

Nekateri imajo šport, drugi glasbo

Za mene je bilo vedno ustvarjanje tisti čas, ko sem lahko resnično izklopila in napolnila svoje baterije. Ustvarjanje je bilo zame vedno neka vrsta meditacije, ko se je duša lahko umirila, oddahnila in napolnila z energijo. 

Pogrešala sem ta moj čas, čeprav sem imela zelo kreativno službo a v njej sem se izpela. Nekajkrat v tem času sem pokukala v ta svoj kotiček, pobrskala po ustvarjalnem materialu, a želje po ustvarjanju ni bilo, prav nobene.

Nov začetek 

In potem je prišla pandemija, ukinitev delovnega mesta in v istem času sem prejela sms, da se je sredi tega norega časa rodila ena prav posebna deklica, ki mi je nehote vrnila veselje do ustvarjanja. Zanjo sem želela ustvariti nekaj posebnega. Morala sem pobrisati prah iz šivalnega stroja, najti šiviljske škarje pri enem sinu, meter pri drugem (seveda sta si samo sposodila ... nekoč). Presenetilo me je, kako zelo sem spet po tako dolgem času uživala v ustvarjanju, v dejstvu, da se mi nikamor ne mudi, nobenih rokov, ciljev, nobenih pričakovanj, usmeritev. Samo jaz, barve in drdranje moje stare mašince. 

#10Ustvarjalnih

Odločila sem se, da bom naslednjih nekaj tednov izkoristila za to, da se spet "najdem" in ugotovim, kaj si pravzaprav v resnici želim. Kam in kako naprej. Ker je bila ustvarjalnost vedno moja meditacija, sem se odločila, da ji predam vajeti, da si podarim čas za ustvarjanje desetih izdelkov. Nimam nobenih pričakovanj, samo eno pravilo, v procesu moram uživati in pustiti, brez analiziranja, da me popelje kamor želi. 

Tejle veseli zvezdici pripada častno prvo mesto v tem izzivu, ker mi je vrnila veselje do ustvarjanja in podarila upanje na nov začetek. Kaj pa naprej? Bomo še videli. :)

Želim vam vse dobro, da ostanete zdravi in zvesti sebi. 

Maja

p.s. Če pa se je vaša ustvarjalna duša našla kje v tem zapisu, lepo vabljeni, da se mi pridružite v izzivu #10Ustvarjalnih

p.p.s. Če bi se tudi sami radi lotili te zvezdice, naj zaupam, da je sila preprosta, kroj in navodila pa najtete v Etsy trgovinici tukaj. 

Darilo za novopečeno vzgojiteljico

Marjanci so se izpolnile sanje in v teh dneh odhaja na novo delovno mesto, v vrtec. Za seboj pušča super sodelavke, ki so ji pripravile res lepo presenečenje. Podarile so ji unikaten predpasnik, kot ga nosijo vzgojiteljice v vrtcih. Presenečenje je na polno uspelo:

Res lepa zgodba, polna čudovite pozitivne energije. Prav to je razlog, zakaj rada ustvarjam ...  Res sem vesela, da lahko tako postanem delček teh nepozabnih zgodb.

Marjanca, naj ti tudi tu zaželim srečno na novi poti in da bi imela vsaj pol tako dobre sodelavke, kot si jih imela do sedaj.

Maja

Podarim dva ovratna trakova za ključe brez karabinčka

Sem bila tako vesela, da sem zelo verjetno našla rešitev naših težav z izgubljenimi ključi, o katerih sem se razpisala zadnjič, da sem sešila še dva taka ovratna trakova za ključe.

Oba sta brez karabinčka, z močnim kovinskim obročkom. Eden za osnovnošolko in eden za osnovnošolca. Pa njuni imeni bom tudi dodala na zadnjo stran.

Bi prišla prav?

Če bi ju imeli, hitro klik na mojo Facebook stran in se pofočkajte v objavi. Čas imate do torka 29. 8. 2017.

Želim vam čudovit zadnji počitniški konec tedna. Se kar strinjam z otrokoma, da počitnice veliko prehitro minejo, kaj ne?

Maja

Ovratni trak za ključe brez karabinčka - 2:0 za mamo

Le kaj je s temi ovratnimi trakovi za ključe? 

Vsako leto ista zgodba. Prvi dan otrok ena in otrok dva dobita v šoli ključ svoje nove omarice skupaj z jasnim sporočilom iz šole, da naj si naredimo duplikat.

Vsako leto grem tako do strica, ki dela ključe. Ne naredim samo duplikat ampak vsaj triplikat ... iz izkušenj. Za vsakega. En ključ z novim ovratnim trakom izročim vsakemu od otrok, dva skrbno spravim.

Mesec in pol do dva kasneje, vsaj eden od otrok potoži, da mu je počil karabinček na traku ali da se je zlomil plastičen del. Če imam srečo, je to otrok ob pravem trenutku opazil in ključ še ima. Če ne, ni več ne ključa ne traku.

Brez karabinčkov :)

Zgodba se potem ponavlja probližno vsake dva meseca. Sumim, da s trakovi ne delata najlepše, a trdnih dokazov še nimam.

Posledično sem postala fanatični lovilec promocijskih ovratnih trakov in že na daleč znam oceniti, ali ima karabinček na traku vsaj potencial, da bo zdražal nekaj časa ali ne. No, vsak ima svoj hobi, vem ...

Lani smo tako zamenjali SEDEM trakov, kar na koncu ni ravno poceni. In to mi je dalo misliti.

Je vezalka namesto ovratnega traku lahko rešitev?

Ideja se mi je zdela super, totalno retro. Konec koncev, smo ključe tako nosili mi, pa se ne spomnim, da bi jih toliko izgubljali. A začuda otroka nista delila mojega navdušenja nad rešitvijo.

V boj proti karabinčkom in plastičnim delom na ovratnih trakovih!

Vseeno sem se odločila, da kljub nahkrčkani gori novih trakov "izziv" z ovratnimi trakovi za ključe rešim.

Ladjice za starejšega fanta

Sešila sem jima svoj trak, z bolj fantovskim potiskom in nanj obesila zelo konkreten navaden kovinski obroček za ključe. Se bomo malo pomatrali, da ključ spravimo gor, potem me pa res zanima, če jima ga uspe spraviti dol ...

Avtomobili za mlajšega fanta

Na zadnjo stran sem dodala še ime, da trak najde pot nazaj do niju tudi če ga kje založita, ker tudi to ne bi bilo ne prvič, ne drugič in ne tretjič ...

Ime, da ne bo dileme

2:0 za mamo

Začetek šolskega leta bom torej letos na tem področju prvič pričakala pripravljena in z manjšo prednostjo 2:0. Jeeej! :)

Kaj mislite, mi bo uspelo ohraniti prednost?

Lep pozdrav vsem, pa čim manj stresen začetek novega šolskega leta vam želim.

Maja


p.s. Če bi tudi tvojemu otroku prišel takšen trak prav, pokukaj do 29. 8. 2017 na mojo Facebook stran, kjer podarjam dva. Enega za osnovnošolko in enega za osnovnošolca.

Darilo za vzgojiteljici, mami malih krtkov

Želim si, da bi bilo več časa za ustvarjanje in spet ga bo, samo ne ta trenutek. Nekje februarja se je nabralo preveč vsega in sprejela sem zavestno odločitev, da moram upočasniti svoje življenje in se sprijazniti z dejstviom, da ima dan samo 24 ur ... tudi če si sama še tako močno želim drugače. Zveni kaj znano?

Rada počnem veliko različnih stvari in težko se je bilo zavestno odpovedati nekaterim, med njimi tudi ustvarjanju. A to sem morala narediti zase in za svoje fante. Je bilo težko? O, ja.

Mnogi ste me kontaktirali v maju in juniju, če bi lahko izdelala predpasnik za vzgojiteljice in res mi je bilo hudo, ko sem vas morala toliko zavrniti. A žal letos res ni šlo.

Sprejela sem samo eno prošnjo, ker sta bila predpasnika namenjena za darilo vzgojiteljicama vrtca, ki sta ga obiskovala tudi naša fanta. Vrtca, ki ga imam v lepem spominu. Te prošnje res nisem mogla zavrniti. 

Marsikdo težko razume, a za izdelavo dveh predpasničkov potrebujem vsaj en teden časa, da ju sešijem, ročno poslikam, dobro fiksiram barve in na koncu še enkrat operem in zlikam. Če vem, da ne bom imela dovolj časa, prošnje raje ne sprejmem, saj nekaj narejeno na pol, nikoli ne bi dala iz svojih rok.

Želja za ta dva predpasnika je bila, da izdelam predpasnik, ki bo kombinacija dveh zelo različnih krojev, ki sem jih v preteklosti že delala: Mačjega klasičnega predpasnika in Predpasnika haljice. Ker se je kroj v tem času nekam založil ..., sem izdelala novega, ki mi je še bolj všeč, ker ima dodane prsne všitke, tako da lepše stoji. Kot majhna haljica je. In ja, kroj sem sedaj dobro spravila. :)

Želja je tudi bila, da je veselih barv. Tako sem porabila zadnje kose meni res ljubega blaga s pisanimi rožicami.

Nastala sta dva predpasnika, zelo podobna, a ne povsem enaka. Oba imata napisano ime vzgojiteljice ter ime skupine, s katero sta preživeli zadnji dve leti ter motiv Krtka, ki je bil njihova maskota.  Z barvnimi kombinacijami pa sem se mičkeno poigrala.

Vesela sem, da sem sprejela tale izziv, ki mi je sicer vzel več časa kot sem planirala a sem v izdelavi resnično uživala. Kot slišim, pa so tudi prejemnice zadovoljne. Tale projektek me je spomnil, zakaj že celo življenje rada ustvarjam in da s počitnicami prihaja čas, ko bom spet lahko več časa posvetila sebi in svojemu stvarjanju. Kako pa je všeč vam?

Želim vam mirno poletje z veliko časa za tisto, kar vi najraje počnete,

Maja

Plašček za zmrzljivega jazbečarja Fausta

Naš kosmatinec obožuje mraz, sneg, tudi ledena zimska burja, ki zna v Postojni prav pošteno zapihati, ga prav nič ne moti. Nasprotno. Ko so vsi pametni ljudje in njihovi pasji prijatelji doma, se on sprehaja čez snežni metež kot da bi bil na promenadi sredi poletja.

Moja prijateljica pač nima take sreče. Prav nasprotno. Ima enega najbolj zmrzljivih kratkodlakih jazbečerjev, ki če bi se dalo, pač ne bi pomolil smrčka iz hiše celo dolgo mrzlo zimo.

Prijateljica me je prosila, če ji lahko zašijem plašček zanj, saj ga v trgovini ni dobila, ker so mu bili vsi prekratki. Tako je, če zi takooo zelo dolg.

Za kroj sem uporabila obstoječi plašček in ga prilagodila željenim meram, blago pa je prijateljica sama izbrala: spodaj mehki flis, zgoraj čudovito volneno tkanino, s čisto tankimi srebrnimi nitkami. Na koncu sem dodala še personaliziran usnjen našitek z njegovim imenom.

Sicer mu je plašček ta trenutek še malce velik, ampak Faust bo v naslednjih par mesecih zagotovo še malo zrasel, tako da upam, da mu bo do takrat kot ulit.

Meni je bila kombinacija na koncu tako všeč, da me je resno mikalo, da bi še sebi sešila plašček.

To je bil res eden bolj zabavnih projektov, moram priznati. :)

Veliko veselja z zimskimi radostmi vam želim, pa da vas pri tem ne bi čisto nič zeblo v prstke.

Maja