Sovice za sovico z dovoljenjem za NE

Moj namlajši je v vrtcu sovica in prav iz tega razloga so se mu sovice zelo prikupile. Ko sem v Kilometru zagledala bombažek s sovicami sem vedela, da bo nastalo nekaj zanj.

Prejšnji teden je starejši že n-tič v tem šolskem letu dobil nove barvice, svinčnik, radirko in ravnilo za šolo, ker jih je SPET izgubil. če slučajno kaj ostane v puščici, ponavadi sploh ni njegovo ...  Pa saj se niti ne razburjam več ne, ker nima smisla ... Sem pa ob tej priliki kupila vse dvojno, še za mlajšega, ki na stvari sicer veliko lepše pazi, a kaj ko si starejši tako rad izposoja od njega. Da bolj malo pride tudi nazaj, verjetno ni težko uganiti.

Tako je mlajši dobil sedaj čisto svojo puščico z novo popolno opremo. Morda me boste imeli za grozno mamo, ampak vam priznam, da sem mu namigila, da čisto vsega pa tudi ni treba posoditi starejšemu in da je lahko ta poščica z vsem kar je v njej samo njegova. Upam, da sem mu na nežen način povedala, da ni narobe, če kdaj reče tudi NE svojemu velikemu bratu.

Puščica je sedaj napolnjena, 

zaprta in varno pospravljena.

Oh ti sladki izzivi starševstva. ;)

Maja

Moj vintage

Včasih enostavno paše, da se vsedem za stroj in nekaj zašijem. Brez načrtov, brez naglice. Le jaz, kosi blaga in moja mašinca.

Tako je nastala tudi majhna okrasna blazinca, z ročno izvezenim detajlom, ki ji upam da vintage pridih. Ta stil me sedaj že nekaj časa drži in nič ne kaže da se ga bom naveličala. Pravzaprav se stanje slabša. Sedaj se seli že v mojo garderobo, otroci in dragi so sicer trenutno še varni, ampak nikoli se ne ve.

Pravzaprav ne vem, kaj je točno tisto, kar me tako privlači. Kombinacije barv in vzorcev? Pridih starih časov, občutka, da čas bolj počasi mineva? Občutek za detajle in podrobnosti, ki jih, tako kot so jih naše babice, z ljubeznijo vlagam v izdelke. Izdelke, ki nekoč niso nastajali čez noč in niso bili ustvarjeni za hitro porabo, temveč da trajajo, imajo vrednost in svoj namen. Pa ne le funkcionalni temveč tudi estetski. Pogosto se spomnim svoje babice in vseh njenih izdelkov. Želim si, da bi se jih več ohranilo. Verjetno je vse to in še kaj. Pa na koncu koncev verjetno niti ni pomembno, pomemben je občutek in energija, ki mi jo dajejo.

Ja, upam, da vam je vintage stil všeč, ker ga boste tu, v  mojem kotičku, zagotovo še velikokrat srečali.

Maja

Žogica za dojenčico

Vesela, pisana, mehka žogica je bila narejena za eno posebno dojenčico kot darilo ob spoznavnem obisku.

Narejena je iz Kilometrovih bombažkov (odličen način, kako porabiti manjše ostanke blaga) in pisanih trakov. 

Če vas mika, vam lahko namignem, da je izdelava popolnoma enaka kot je izdelava žogice, le da v zadnjem koraku všijete še trakove. Če v notranjost skrijete še kraguljček, bo zraven še lepo cingljala.

Rada imam take projekte, polne barve in optimizma. Prav za dušo. :)

Bodite lepo,

Maja

Totoro

Moj dragi je ljubitelj japonskih risank in ta ljubezen se že širi na podmladek. Zadnja v nizu risank, ki jih je očarala je Moj sosed Totoro. Ni težko uganiti, da se jima je priljubil okrogli, prijazni gozdni duh Totoro.

Mami, ali mi sešiješ Totoroja, prosiiiiiim... Kdo bi se lahko uprl takšni lepi prošnji. Ker pa sem komot, priznam, sem najprej na netu preverila, ali že obstaja kakšen tutorial in našla odličnega na blogu Cheek and stitch. Narejena sta iz domače zaloge Kilometrovega filca, napolnjena pa s polnilom za blazine.

Sta mi pa prav simpatična, saj kar vabita k crklanju in vesela sem, da tudi starejši osemletnik še ni imun na takšne nove prijateljčke. Da bi še čim dlje trajalo. :)

Pozdravček z veliiikim nasmehom,

Maja

Ker fant trga hlače, ima mama novo torbico :)

Kavbojke pri starejšem ne preživijo ene sezone. Prej ali slej se strgajo na kolenih. Krpanje? Ni najbolj "cool" pa še dolgo ne drži. Ker razburjanje preizkušeno prav nič ne pomaga, sem se vdala v usodo. Ker pa mi je še vedno škoda hlač, saj so razen tistih lukenj čisto ok, jih veselo recikliram.

Iz najnoveših strganih hlač našega osemletnika, je brez pravega načrta nastala poletna torbica iz jeansa v kombinaciji s čipkami. No, morda sem malce pretiravala s čipkami.... Se pa tudi glede tega ne bom sekirala, ker jo lahko enostavno obrnem okoli.

Čipka na sprednji strani je kos zelo starih ostankov zaves še od moje babice. Čez sedem let ali več res vse prav pride. 

V notranjosti se skrivajo drobne modre pikice na beli podlagi.

Projekt recikliranja strganih kavbojk je tako za danes uspešno zaključen. 

Do naslednjih lukenj na kolenih, do naslednjega izziva, vas prav lepo pozdravljam,

Maja

Ko boli trebušček

... je najboljše zdravilo topel termoforček in objem najboljšega prijatelja kosmatinca.

Termoforček je bil v originalu lepo zapakiran v rumenega racmana, vendar se ne vem iz katerega razloga v tej kombinaciji ni nikoli prijel. Racman je sedaj med ostalimi kosmatinci, termoforček pa smo ponavadi le zavili v kakšno krpo, kar je sicer pomagalo, a prav lepo ni bilo.

Sedaj smo našemu termoforčku zašili preprosto oblekco v upanju, da bodo vsi ti srčki še dodatno pomagali, ko bo trebušček spet ponagajal.

Ali ne bi bilo lepo, če bi  vse naše težavice lahko tako preprosto rešili? Jaz imam še svojega medvedka za vsak slučaj, pa vi? ;)

Maja

Ko te ljudje presenetijo ali moj unikatni obešalnik

Z M. sva ugotovila, da v predprostoru res nujno potrebujemo obešalnik za mokra oblačila in prostor za mokre čevlje. Izkoristila sva kar steno med dvemi vrati in iz navadnih desk zbila leseno steno, ki sem jo sama prebarvala s poltransparentno belo barvo - zelo mi je namreč všeč, da se kljub barvi še vedno vidi struktura lesa.

V glavi sem imela točno idejo, kakšni črni kovinski obešalniki bodo pasali zraven. Saj veste kako je, ko si nekaj zapičiš v glavo, potem pa nikjer ne najdeš točno tega, čeprav se ti zdi logično, da bi to ja morali povsod imeti.

Ko sem že malo obupavala, sem na internetu našla kovaštvo Rotim. Na spletni strani so imeli nekaj podobnega temu, kar sem imela v mislih, le da je bil obešalnik dvojni. Pa sem se vseeno odločila, da jiim pišem, čeprav nisem pričakova pozitivnega odziva, pa tudi cena me je malo skrbela.

V tem primeru pa se je izkazal rek, da kdor jezika špara... Naletela sem na zelo prijaznega g. Roka, ki se mu sploh ni zdelo, da kompliciram, kljub mojim številnim željam in samo dober teden za tem, sem imela doma enojne obešalnike, zmanjšanih dimenzij, pobarvane na črno in ročno okovane! Točno take, kot sem si želela in kar je bilo še dodatno več kot super, je bila tudi cena povsem sprejemljiva.

Spodnjima dvema obešalnikoma sem dodala viseči okvirček s sliko otrok, da ni dvoma, kam mora kdo obesiti svoja oblačila - in zadeva deluje.

Tako imamo sedaj novo steno, točno tako, kot sem si želela in še vedno sem vsakič zadovoljna, ko oblačila obesim na svoje unikatne obešalnike. :)

Res hvala, g. Rok.

Zadovoljna Maja