Ko mami ve - darilo za najstnika ❤

Velik nasmeh, veselje v očeh, roke iztegnjene v pričakovanju, da ga objamejo in stisnejo. Presenečenje, ki je uspelo 100 na uro. 

Čeprav je upihnil že 12 svečk in je fant od fare, pa vem, da je v njem še vedno tudi tisti mali Č, ki  ima tako zelo rad svoje medvedke. Zastopim ga. V moji sobici mi družbo še danes dela moj medvedek Brundo, ki je bil še v mojih najstniških letih moj največji zaupnik. Ko sem se pred 20+ leti vselila k svojemu dragemu, sem prišla s kovčkom v eni in medvedkom v drugi roki. Moj dragi vedno pove, da je tisti trenutek vedel, da je zadeva resna. Kaj ni res, da se mu 40+ let sploh ne pozna?

V svoji ustvarjalni sobici sem imela na polici že dalj časa zelo mehak rjav flis. Č ga je večkrat občudoval, pobožal in pripomnil, da moram iz tega blaga nujno sešiti medvedka. Pa sem ga in to zanj. Ja, kljub temu, da je že velik fant. Naredila sem preprost kroj, kot veliko mehko blazino, da ne bo izpadlo preveč otročje in se vzdržala vseh "kjut" kombinacij z drugim blagom, srčkov, ki bi jih sicer gotovo dodala - ta del je bil zame najtežji. Vmes sem Č-ja večkrat povprašala za mnenje, za pomoč pri odločitvi, kaj bi on izbral, ker ima tako dober okus. Niti sanjalo se mu ni, da šivam zanj. :)

Čeprav sem sešila zelo "fantovskega" medveda, se nisem mogla povsem upreti in sem mu zavezala še rdečo rutko. Že takrat sem vedela, da v praksi ne bo obstala in res ni, ampak kjut je pa zgledal.

Pravi, da mu je tak, povsem preprost, brez vsega, najbolj všeč. Sedaj že nekaj dni spi z njim in kot mi zadovoljna stranka zagotavlja, ni še prav nič izgubil na svoji mehkobi.

To je zame eden najlepših občutkov na svetu, ko sam ustvariš darilo za svojega otroka, izbereš tkanine, jih skombiniraš, zašiješ vsak šiv z ljubeznijo, napolniš pliškota z dobrimi željami in je otrok na koncu iskreno navdušen nad darilom.

Kaj pa vi, še imate svojega najljubšega pliškota? Kako mu je ime?

Zakaj ni vedno dobro, da dobimo kar si želimo in zakaj so kosmatinci zakon

Danes se mi res ne da 

Zunaj dežuje, piha, je temačno, popoln dan, ki bi ga brez težav preživela na kavču, zavita v toplo odejo in z dobro knjigo v roki. Ampak domače kardelo je lačno, zato sem na kuhinjsko mizo, kot že nekaj koronavirus tednov vsak dan okoli 13.00 ure, postavila domače kosilo.

To je edini trenutek v dnevu, ko smo doma vsi skupaj in lahko v miru poklepetamo, naredimo plane. Na začetku karantene, ko je bilo jasno, da bomo kar nekaj časa spet vsi doma, smo razdelili odgovornosti, tudi to, kdaj kdo pelje ven našega kosmatinca. To je bila odlična odločitev, ker je prihranila veliko pregovarjanj, pogajanj in prošenj v prazno.

Danes sem bila za dolg sprehod z našim kosmatincem na vrsti jaz. Priznam, prav nič mi ni dišalo, da bom morala ven v veter in dež in zato sem razmišljala, kako bi nad sprehodom v tem čudovitem vremenu navdušila kakega drugega družinskega člana. Seveda povsem neuspešno, saj se naša najstnika zelo strogo držita pravil, kadar so jima v prid. In za sprehod onadva danes nista bila na vrsti.

Kar naj piha, sneži, dežuje, morava ven

Pa sva šla jaz iz naš kosmatinec, ki je vedno, ampak res vedno za akcijo. Lahko dežuje, sneži ali piha, on bi šel ven. Lahko je sredi noči, ko je sladko spal, a je takoj pripravljen iti ven. Pravzaprav za njega ne obstaja koncept vremena, časa, pogojev, samo dejstvo, da gre lahko VEN. In sva šla. :)

Oblekla sem se vremenu primerno. Softshell hlače, nepremočljiva jakna s kapuco poveznjeno čez glavo in pohodni čevlji. Nič navdušena. No, vsaj deževati je nehalo. Greva proti gozdu, po cesti nad vasjo. Ko se tako počasi dvigava, posveti sonček. Najprej bolj sramežljivo, potem pa z vso močjo objame sveže opran gozd in travnik ob njem. Snamem kapuco, odpnem jakno, postane prijetno toplo. Ptički dobijo zalet in začnejo glasno ščebetati, prepevati. Prekrasno je.

Nepričakovano darilo

Upočasnim korak in uživam v sprehodu. Čisto sama sva, nikjer nikogar. Čutim, kako me narava polni z energijo, kako sem vedno boljše volje. Takrat dojamem. Če bi se uspela izogniti temu sprehodu, ker se mi reeees ni dalo, ker mi je bilo odveč, težko, vsega tega sedaj ne bi doživela.

Drugi za #10Ustvarjalnih

Kako je vse to povezano z mavrico? Pravijo, da ko mine nevihta, za njo pride mavrica. No, jaz sem se odločila, da ne bom samo čakala, da nevihta mine in posije mavrica, ampak sem si jo kar sama sešila. Te vesele barve me spravljajo v dobro voljo in prav lepo jo je pogledati vsako jutro, ko se zbudim. Zadnje dneve, tedne sem spet začela uživati v ustvarjanju in izzivu #10Ustvarjalnih, a ko sem se lotila prvega projekta, sem se morala prav prisiliti, saj ni bilo ne volje ne ideje. Tako kot s sprehodom. Res nikoli ne vemo, zakaj je nekaj, kar nam je lahko sprva težko, v resnici dobro za nas.


Tudi vam pošiljam mavrične barve, če jih slučajno potrebujete, naj napolnijo tudi vas in vam polepšajo dan.

Maja