Danes se mi res ne da
Zunaj dežuje, piha, je temačno, popoln dan, ki bi ga brez težav preživela na kavču, zavita v toplo odejo in z dobro knjigo v roki. Ampak domače kardelo je lačno, zato sem na kuhinjsko mizo, kot že nekaj koronavirus tednov vsak dan okoli 13.00 ure, postavila domače kosilo.
To je edini trenutek v dnevu, ko smo doma vsi skupaj in lahko v miru poklepetamo, naredimo plane. Na začetku karantene, ko je bilo jasno, da bomo kar nekaj časa spet vsi doma, smo razdelili odgovornosti, tudi to, kdaj kdo pelje ven našega kosmatinca. To je bila odlična odločitev, ker je prihranila veliko pregovarjanj, pogajanj in prošenj v prazno.
Danes sem bila za dolg sprehod z našim kosmatincem na vrsti jaz. Priznam, prav nič mi ni dišalo, da bom morala ven v veter in dež in zato sem razmišljala, kako bi nad sprehodom v tem čudovitem vremenu navdušila kakega drugega družinskega člana. Seveda povsem neuspešno, saj se naša najstnika zelo strogo držita pravil, kadar so jima v prid. In za sprehod onadva danes nista bila na vrsti.
Kar naj piha, sneži, dežuje, morava ven
Pa sva šla jaz iz naš kosmatinec, ki je vedno, ampak res vedno za akcijo. Lahko dežuje, sneži ali piha, on bi šel ven. Lahko je sredi noči, ko je sladko spal, a je takoj pripravljen iti ven. Pravzaprav za njega ne obstaja koncept vremena, časa, pogojev, samo dejstvo, da gre lahko VEN. In sva šla. :)
Oblekla sem se vremenu primerno. Softshell hlače, nepremočljiva jakna s kapuco poveznjeno čez glavo in pohodni čevlji. Nič navdušena. No, vsaj deževati je nehalo. Greva proti gozdu, po cesti nad vasjo. Ko se tako počasi dvigava, posveti sonček. Najprej bolj sramežljivo, potem pa z vso močjo objame sveže opran gozd in travnik ob njem. Snamem kapuco, odpnem jakno, postane prijetno toplo. Ptički dobijo zalet in začnejo glasno ščebetati, prepevati. Prekrasno je.
Nepričakovano darilo
Upočasnim korak in uživam v sprehodu. Čisto sama sva, nikjer nikogar. Čutim, kako me narava polni z energijo, kako sem vedno boljše volje. Takrat dojamem. Če bi se uspela izogniti temu sprehodu, ker se mi reeees ni dalo, ker mi je bilo odveč, težko, vsega tega sedaj ne bi doživela.
Drugi za #10Ustvarjalnih
Kako je vse to povezano z mavrico? Pravijo, da ko mine nevihta, za njo pride mavrica. No, jaz sem se odločila, da ne bom samo čakala, da nevihta mine in posije mavrica, ampak sem si jo kar sama sešila. Te vesele barve me spravljajo v dobro voljo in prav lepo jo je pogledati vsako jutro, ko se zbudim. Zadnje dneve, tedne sem spet začela uživati v ustvarjanju in izzivu #10Ustvarjalnih, a ko sem se lotila prvega projekta, sem se morala prav prisiliti, saj ni bilo ne volje ne ideje. Tako kot s sprehodom. Res nikoli ne vemo, zakaj je nekaj, kar nam je lahko sprva težko, v resnici dobro za nas.
Tudi vam pošiljam mavrične barve, če jih slučajno potrebujete, naj napolnijo tudi vas in vam polepšajo dan.
Maja
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker si si vzela čas!