Ko se ti sanje končno uresničijo

Ko je bil Črt star dve leti in pol, me je prvič, kot strela z neba vprašal, ali bi on lahko šel v glasbeno šolo. Vprašanje me je presenetilo, saj sama nimam ravno veliko posluha, niti ni za glasbo veliko zanimanja pokazal starejši. Res pa je, da po moževi strani vsi žvrgolijo kot slavčki.

Hmmm, sem rekla, lahko, a bo moral še malo počakati, da bo dovolj velik. V tistem se je Črt povzpel na kavč, visoko dvignil roke in me resno vprašal. Sem sedaj dovolj velik? ;)

Od tedaj so minila tri leta in otrok je še vedno navdušen nad glasbo. Pa ga dajmo v pripravljalnico v Glasbeno šolo, sva rekla z mojim. Za lep začetek sem mu sešila glasbeno puščico, da vanjo lahko spravi potrebno.

Prejšnji teden sva se prvič odpravila tja. Poln pričakovanj, tako zelo resen, kar ni mogel dočakati.  Še sama sem bila na trnih. Bo izkušnja taka, kot si jo je slikal v svoji mali glavici?

Ko smo po zaključku zagledali ogromen nasmeh in sijoče učke, smo si vsi oddahnili. Eno pritožbo pa je le imel - to, da mora čakati ceeeeel teden, da bo lahko šel spet.

Zanimivi so ti mali človečki. Ko jih takole opazujem, kako življenje objemajo z obema rokama, budijo tudi otroka v meni in to je neprecenljivo. Si kdaj želite, da bi svet zopet gledali čez otroške oči?

Preprosto bodite lepo.

Maja