Jaz sem rak, dolgokrak, nihče, nihče mi ni enak

Iz ležernega dopusta smo prav padli nazaj v vsakodnevno norijo. Maj je spet v vrcu, s Črtom sva začela z uvajanjem v vrtec.


Vrtec. Saj sedaj že vem kako to gre, ampak vseeno mi je težko gledati mojega drugače nasmejanega sončka tako žalostnega. Druge izbire ni in vem da se bo privadil, a vseeno je hudo. 10 majcenih prestrašenih bitij, ki kličejo svoje mame... Saj vedno pridemo, a tega še ne vedo in če bi že znali tako debatirati kot moj starejši, bi gotovo dobila kilometrsko pritožbo nad mojim ravnanjem, morda grožnjo s policijo ali izselitvijo k bolj prijaznim staršem. Ja tako reagira moj skoraj petletnik, potem se pogovoriva in je bolje. Mlajši pa le žalostno gleda in se me obupano oklepa. A druge možnosti žal ni. In čez nekaj tednov bo bolje in spoznal bo nove prijatelje in takrat se ne bova več počutila tako žalostna.

Tale rakec broška na sliki je nastal na našem brezskrbnem dopustu, ko smo bili cele dneve skupaj in uživali prave počitnice. Navdihnili pa so ga rakci, ki jih je Maj tako vztrajno preganjal in občudoval. Narejen je iz akrilne perle, malih rdečih perlic, malo žice in tistih kovinskih obročkov za ogrlice.

Bodite lepo in povejte, pokažite ljudem okoli sebe, da jih imate radi.

Maja