Ko vsak centimeter šteje ali recikliranje na veliko

Ko so me v Majevem vrtcu prosili, če bi lahko naredila ene zavesce, sem rekla, da ni problema. Saj sem še na porodniški in če Črt čez dan lepo spi, se najde kaka urca tu in tam. Pa saj bo treba le spodaj in zgoraj zarobit, ker gredo zavesce direktno na štango. No, vsaj tako sem mislila.

Potem pa dobim blago, ki je bilo nekoč zavesca za en kotiček, pa še en kos rumenega zraven. Prinesem domov in premerim. Kakorkoli računam, obračam, kombiniram, je bilo premalo za štiri zavesce, ki naj bi bile široke vsaj 2 m in dolge 0,7 m. Pa v vrtcu še malo pobrskajo in najdejo še dva manjša kosa. Enega modrega, ki bi šel zraven in še malo osnovnega. In res se sedaj izzide na milimiter s pomočjo malo domišljije.


Da sem dobila širino 2 m, sem na sredino všila barvni kos in sicer 3x rumenega in enkrat modrega. Da sem dobila želeno dolžino 0,7 m, pa mi ni preostalo drugega, kot da sem iz ostankov naredila 31 zankic in jih prišila na zavesce (31x izreži, obrobi, zarobi, našij.... uf!).

Ker sem mojstrica kompliciranja in sem se odločila, da gremo pri tem recikliranju do konca, sem iz ostankov rumenega blaga naredila še sonce in ga našila na modro zavesco, tako da bo otroke vsako jutro lepo pozdravilo.


In ker je ostalo še čisto, čisto malo blaga, je bilo v kombinaciji z mojo rezervo ravno dovolj za en predpasniček, ki ga bodo lahko imeli v kotičku s kuhinjo. Nosijo ga lahko obrnjenega na obe strani. Pri izdelavi predpasnička mi je pomagal Maj, ki je tudi sam porisal žepek.

In sedaj bom šivalni stroj za nekaj časa pospravila, ker je v dobrem tednu, ko so nastajale te zavese, stanovanje iz neznanega vzroka podivjalo in potrebuje nekoga, da ga spravi v red.

Lepo se imejte do naslednjič in naj tudi vam posije sonce.