Poskus slikanja

Da ne boste mislili, da sem čisto obsedena z otroškimi predpasnički (ker gotovo boste še kakšnega videli), naj vam tokrat zagotovim, da mi je všeč še veliko drugega. Zelo všeč so mi npr. Tanjine slike. Intenzivne barve, optimizem in energija, ki seva iz njih. Ja, tako jih doživljam jaz. In vedno ko z nami deli kakšno novo umetnijo, me prime, da bi spet prijela v roke svinčnik in čopiče ter samo risala. Za dušo.

Pa me roke ne ubogajo in ne ubogajo. Tako okorne so! V glavi so mnoge ideje, vidim jih tako živo! A da bi jih prenesla na platno, pa ne gre in ne gre. Manjka mi vaje in časa. Tolažim se, da to ja ni nič čudnega, saj odkar sem pred več kot desetimi leti neslavno pogrnila na sprejemcih za arhitekturo, nisem več risala. Ustvarjala že, marsikaj, a risala nisem. No, morda Maju kakšno otroško rizbico, a to ne šteje.

Pa vam vseeno pokažem ta poskus, ki so ga navdihnile pravljice. Obožujem jih. V njih je vse mogoče, dobro premaga zlo, pamet je močnejša od lepote, revni vedno obogatijo, v njih so triglavi zmaji, drobne vile in jeznoriti palčki ... in za grdimi krastačami se včasih skrivajo čisto solidni princi.


Ampak, moja žabica na sliki izgleda tako zadovoljna, da bi prej rekla, da se imata s čarovnico čisto fino in da nič ne rabi princeskinega poljuba, da bi se spremenila nazaj. Ja zakaj pa ne, saj to je moja pravljica.

Meni pravljice mnogokrat popestrijo večere. Tudi vam?