Plastično vrečko? Ne hvala!

Lansko poletje sem si sešila svojo prvo nakupovalno torbo. Na začetku sem bila res pridna, jo povod nosila s seboj in jo na blagajni važno potegnila iz torbice. Z mojim na novo odkritim veseljem do šivanja torbic, pa se je začelo povečevati tudi število torbic, ki jih uporabljam in vedno bolj pogosto se mi je začelo dogajati, da moja nakupovalna torba ostane v napačni.


Ni kaj, bo potrebno sešiti še kakšno, tako da bodo vedno pri roki. In ker me zadnje čase prsti srbijo predvsem za šivanje, je nastala tale, že bolj poletno obarvana nakupovalna torba. Mislim, da jo bom mirne vesti uporabila tudi za odhod na plažo in še kje.

Z navodili sem si nekoliko pomagala na tutorialu Sew, Mama, Sew!, če vas bo zamikalo, da se tudi sami lotite izdelave.

Meni so všeč platnene torbe, ker mi delujejo bolj tople, pa lepo se morajo nositi na rami in ne smejo biti prevelika. In nič manj pomembno, izgledati morajo lepo. Ste tudi sami izbirčni, pri izbiri svoje nakupovalne torbe?

Bodite lepo in čim manj plastičnih vrečk porabite.
Maja

Pod cvetočo slivo

Prazniki so bili čudoviti. Štirje dnevi čudovitega vremana, pohajanja brez pravih planov, počeli smo samo tisto, kar se nam je v danem trenutku dalo. Delali smo potičke iz mivke, igrali nogomet, se veliko spuščali po toboganih in pohajali po gozdovih... Brez naglice. Brez skrbi.

Tik pred prazniki sem sešila še eno torbico. Mi leseni ročaji niso dali miru. Tokrat pikasta z veliiiko belo pentljo. Čeprav sem pri tej imela občutek, da več šivam nazaj kot naprej, sem na koncu z rezultatom zadovoljna. Kakor so mi leseni ročaji vešeč, so pa zelo muhasti za šivanje, saj so togi in debeli.

Prvič sem se odločila, da s svojim izdelkom sodelujem v izzivu v Craft-alnici, čeprav je morda malo drugačen od ostalih. Ampak ker je bilo napisano naj nam fotografija služi kot inspiracija za naš izdelek, ki nima omejitev v obliki ali postavitvi, je to torbica. Zakaj? Vladkina fotografija je tako spokojna, v njej je ujet trenutek, ki je samo naš, tako kot so samo moji trenutki z dobro knjigo v senci cvetoče slive, med sončnimi cvetovi regrada in mojo "malho" v kateri se najde kakšna dobrota.

Želim vam, čim več vaših trenutkov.

Maja

Pred šestimi leti

sem sedela na zidku v Škocjanu in uživala v poznojesenskih sončnih žarkih, ko me je slikal moj dragi. Samo tri tedene kasneje, sem v naročju že držala svojo prvo štručko. Ko takole pogledam tole sliko, mi še sedaj ni jasno, kako se je v tako majhnem trebuščku v resnici skrival cel korenjak. In to, je deseta slika iz moje prve mape.


Moi me je izvala na svojem blogu, da odprem prvo mapo v Mojih fotografijah, izberem 10. fotografijo, povem zgodbo, naredim povezavo do osebe, ki me je izbrala in izberem pet novih ljudi, ki jih čaka ista naloga.

Komu predajam štafeto? Majchi, Popikoki, Lunaspi, Fimolandiji in Čarobni preji. Le kakšna zgodbica se skriva pri vas?

Bodite lepo!
Maja

Pomladna torba

Zima se nepreklicno poslavlja in topli žarki bodo kmalu priklicali pisana krilca ter svetle vesele barve. Prihaja čas, ko se bom morala posloviti od svoje zimske "štrikanke", ki jo z velikim veseljem nosim čez celo zimo, ali pa tvegati, da me označijo za malo čudno.


Že nekaj časa sem želela narediti torbo z lesenimi ročaji. In sedaj jo imam! Dizajn je čisto moj in priznam, da sem na to kar ponosna. Še leto nazaj mi ne bi padlo na kraj pameti, da bi sama eksperimentirala, šivala sem samo po krojih. Sedaj pa v tem prav uživam. Sestavljam kroje in potem tuhtam, kako naj kose sešijem skupaj, da se bo na koncu lepo izšlo. In tokrat se je, s čisto malo goljufanja (zato sem se pa za nalednjič nekaj naučila).

Ročaji so leseni, prebarvani z akrilno barvo in zaščiteni z lakom. Zunanje pisane rože lepo dopolnjuje vijolična notranjost.


Samo en namig bi še rabila. Ali kdo ve, kje bi lahko kupila magnetne zapirače za torbice?

Lep dan vam želim in da bi kmalu lahko pospravili temne težke barve in jih nadomestili z lahkotnimi, optimističnimi.

Maja

Packanje za dušo

Verjetno vas večina pozna Natašin blog in njene mixed media art slike. Sama nanj zelo rada zaidem že od njene prve objave dalje. Prav užitek je opazovati, kako so njene slike vedno boljše in kako zelo uživa v njihovem izdelovanju. Dostikrat me je zamikalo, da bi se tudi sama preizkusila v kombiniranju različnih tehnik. In potem je še Sonja objavila, da se je lotila "packanja" in da jo je to okužilo. Nekaj časa sem se še upirala, a njene slike so me prav vabile, da naj le poizkusim in pretekli podaljšani vikend sem le klonila.

Nastalo je platno 25 x 25 s pomočjo servetne tehnike, akrila in papirja. Pravzaprav ne vem, kaj naj si o rezultatu mislim, saj ni šlo vse po načrtih. Servetek se je zgubal, postavitev mi ni čisto ok ... ampak kljub temu sem pri tem pacanju tako uživala, kot že dolgo ne. Prav sproščujoče.

Glede na to, da imam na zalogi še dve platni, bosta zelo verjetno končali podobno kot prvo. Ta izdelek me je spomnil, kako zabavno je poskusiti nekaj novega, drugačnega, nekaj kar ni v mojem stilu in se pri tem ne obremenjevati s tem, da pravzaprav nimam pojma, kaj počnem. Ja, res sem uživala. Pa saj prav v tem je čar ustvarjanja, ali ne?

Maja

Pohajalni dnevnik

Da bi motivirala starejšega za pohajanje, sem se odločila, da bomo skupaj ustvarjali pohajalni dnevnik. Kolaži sicer niso moje področje in sploh ne vem, kdaj sem nazadnje kaj podobnega počela, ampak važno je, da ga bomo delali skupaj, za nas.


Za osnovo vsem vzela kar A5 blok, ki sem ga že imela doma in ima debelejše liste. Všeč mi je, ker se ga zapre z debelejšo elastiko, kar bo verjetno prišlo prav, ko se bo blok začel debeliti.

Kaj bom z zunanjimi sedaj črnimi platnicami še ne vem. Sta pa zato nastali prvi dve strani iz našega obiska Arburetuma Volčji potok in dinozavrov, ki so sedaj tam na obisku. Toplo priporočam vsem, majhnim, malo večjim in velikim otrokom. Pravo doživetje se je sprehoditi med dinozavri v njihovih pravih velikostih! Še naš ne dveletnik, ki je prvega gledal malce prestrašeno, z veliko mero spoštovanja in iz zelo varne razdalje, se je hitro razživel. Kmalu je tekal od enega do drugega, oponošal njihovo oglašanje in jih cukal za repe.

Za spomin je Maj narisal enega dovolj majhnega dinozavra (to je bil šele pravi izziv), da smo ga nalepili v naš novi pohajalni dnevnik. Slikcam smo dodali še nekaj rožic, kar se za arburetoum pač spodobi.

In kam nas bo pot zanesla naslednji teden? Še ne vem, se pa že veselim!

Maja

Tri ptičice, dve ptičici

Letošnje velikonočno ustvarjanje z otroci ni šlo čisto po načrtih. Nakupila sem material, iz das mase naredila tri ptičice, ki bi jih skupaj pobarvali, potem pa me je moj petletnik obvestil, da on sedaj res nima časa za to ... tako da sva ostala sama z mlajšim.


Svojega ptička sem pobarvala sama, v miru. Skupaj z mlajšim, pa sva njegovega pobarvala s prstnimi barvami. Dorisala sem mu le učke in kljunček. Tretji ptiček pa še čaka starejšega, če se bo premislil.

Ker sva bila z mlajšim že v zagonu in je bilo pacanje tako zabavno, je pobarval še nekaj jajčkov. Pri tem sem ugotovila, da je zelena definitivno njegova najljubša barva. Ko so se ptički posušili, jih je polepil s simpatičnimi nalepkicami. Za še ne dveletnika prav uspešno.

Imejte se lepo v druži vam dragih ljudi in maksimalno uživajte v podaljšanem vikendu.

Maja