Povštrček za mojo prvo postojnsko prijateljico

Ne, nisem avtohktona postojnčanka in nikoli si ne bi mislila, da se bom kdaj iz prestolnice preselila v Postojno. Pa sem se. Bil je kompromis. Dragi ni želel v Ljubljano, jaz ne na obalo. Saj morje obožujem, ampak vročina in sopara med junijem in septembrom, kot sem ugotovila, res nista zame. Tako sva pristala na pol poti, v zračni Postojni in danes, že deset let kasneje, sva oba več kot zadovoljna. Tudi vsem dobro znana burja naju prav nič ne moti. Nasprotno. Čez poletje prav lepo osveži.

Ko sva se preselila, sem bila še vedno vezana na Ljubljano - družina, prijatelji, služba in v Postojno sem hodila pravzaprav le spat. Ko pa sem ostala doma na prvi porodniški in sem imela čas, sem ugotovila, da je to mestece polno zanimivih in toplih ljudi, ki so mi v tem času res zlezli pod kožo. Srečo imam, da živiva v bloku s čudovitimi ljudmi in med njimi sem našla prave prijatelje. Tudi prva med njimi, Bojana, je le nadstropje pod mano.

Ker je ravnokar praznovala rojstni dan, sem ji želela podariti nekaj svojega in nastal je še en povštrček, tokrat z mestecem in srčno hišico, ki nas je povezala.

Ker ima Bojana zelo okusno opremljeno črno-belo stanovanje, sem se res trudila, da bi bil povštrček črno-bel, ampak iz svoje kože nisem mogla, čeprav sem se zelo trudila.Osnova je črno-belo blago iz Ikeje, ki sem ga malce pobarvala in porisala. No, povštrček je sedaj že pri novi lastnici, ki ga je bila res vesela, tako da sem vesela tudi jaz.

Bodite lepo in presenetite kdaj svoje sosede s sveže pečenimi piškotki, boste videli, kakšne čudeže delajo :)

Maja