Ne, ne delam puloverja

Ko je nona na moji mizi videla štrikane kose, je bila prepričana, da sem se lotila črnega puli puloverja. Napaka. Deli so bili za zimsko črno torbo.
Idejo sem dobila v trgovini s čevlji, kjer sem videla takooo simpatične škornje, s prav tako simpatično ceno. Osnova spodaj je bil čevelj, za velikost balerinke, vse ostalo pa štrikano. Škornjev si sicer nisem kupila, se pa nisem mogla obraniti, da idejo ne bi uporabila za izdelavo torbe.

Ko so začeli nastajati deli nisem imela pojma, kako bo na koncu izpadlo. Želela sem le, da je črna in jo lahko nosim po poštarsko. In po eksperimentiranju je nastala tale torbica. Žep in zgornji del torbe sta štrikana. Štrikan je tudi cel spodnji del ročaja. Ostalo je blago.



Všeč mi je kombiniranje blaga in volne. V glavi je že ideja še za eno torbo... Še pred pol leta sem imela dve torbici, sedaj pa zjutraj samo še prelagam iz ene v drugo. Kako sladko kompliciranje.

Lep, tokrat že malce zimsko obarvan pozdrav do naslednjič,
Maja

Črna je out, rjava je in

No ja, ni čisto tako hudo, ampak res ne vem, kaj se je zgodilo z mojim okusom za barve po prvi nosečnosti. Kar naenkrat mi je črna, ki sem jo oboževala samo, pa v kombinacijah, šla dobesedno na živce. Kar motila me je, ko sem jo oblekla. Ker pa cele garderobe ne moreš zamenjati čez noč, še vedno kraljuje v moji garderobi, čeprav si prostor uspešno pridobivajo tudi druge barve.

Letos me je zagrabila čokoladno rjava, ki je še pred nekaj leti ne bi živa nikoli oblekla. Skombinirana s toplo rumeno in oranžno, mi je prav idelana za prave jesenske dni.


Ko sem si kupila hlače, pa čevlje, pa jaknco, sem ugotovila, da nujno rabim torbico. Imela sem ogledano eno idealno na etsy-ju, a cena je bila prav temu primerno idelna, še posebaj, če sem zraven prištela stroške pošiljanja. Pa sem se odločila, da jo sešijem sama.


Tokrat sem prvič delala brez kroja. Vedela sem kakšno obliko želim in je ratalo! Zunaj čokoladna rjava z nežnim vzorcem cvetja, notri topla oranžna. Priznam, da sem kar ponosna in se bom še lotila takega eksperimentiranja. Navodila za meni tako simpatično rožico iz blaga, pa sem našla na netu.


In na koncu, je na hitro nastalo še nekaj kosov nakita, ki niso nič kaj posebnega, ampak barvno so pa čisto usklajeni z novimi kosi oblačil in torbico.


Tako jesen, sedaj sem pa tudi nate pripravljena.

Jesenski, pisanega listja poln pozdrav,
Maja

Muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne...

Takole nekako gre uspavanka v Mačku Muriju. Do svojega 30 leta sem živela z mucki, se z njimi igrala, crkljala in se nasmejala marsikateri neumnosti, ki so jo ušpičili. Potem sem izvedela, da nisem kronično prehlajena, kot sem mislila, ampak alergična na mačjo dlako... Tako v svojem domu sedaj nimam nobene muce, kar pa ne pomeni, da jih še vedno ne obožujem.

Ko sem na Otoku zakladov zasledila, da punce pomagajo Mačjelovki, društvu, ki se intenzivno ukvarja s problematiko prostoživečih mačk, sem se odločila, da ko najdem čas, tudi sama kaj prispevam. Trajalo je nekoliko dlje, kot sem mislila, ob uvajanju v vrtec ter vožnjo med Ljubljano in Postojno, a končno se je čas le našel in za začetek so nastali štirje otroški predpasnički.

In tako so nastale muca rumena,



muca rjava,
muca siva


in srebrna, ki pa ji je uspelo nekako pobegniti mojemu fotoaparatu.

Predpasnički so sedaj že pri Mačjelovki in jim bodo upam prinesli kakšen everček.

Pa še poziv za na konec. Če imate mucko ali mačka in se prosto giba in če nočete mladičkov, naredite kaj glede tega. Ne pobijajte mladičkov, ne puščajte jih pri smetnjakih ali na parkiriščih... Saj niso one krive da so se skotile, njihovi lastniki so.

Mijav pozdrav,
Maja

Družinska umetnija

Končno smo popestrili steno nad kavčem v dnevnem kotičku. Včasih je nad njim visela ogromna fotografija razburkanega morja, ki se zaganja v klife. Sčasoma sem se je kljub začetni navdušenosti naveličala. Ko smo pred dvemi leti prenavljali stanovanje, je nisem več obesila nazaj. Stene sem nameravala popestriti z družinskimi fotografijami, pa je bil dragi proti, češ, da ima občutek, kot da ga ljudje iz fotogrfij ves čas opazujejo!?


In sedaj sem končno le prišla na idejo, kako stene popestriti na način, da bodo imele oseben pečat in seveda, da bo tudi dragi zadovoljen. In še vsi so bili pripravljeni sodelovati.

3D platna sem najprej prebarvala z živimi akrilnimi barvami, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Težko je namreč narediti lep odtis z majhnimi otroki že v prvo, tako pa sem lahko neuspele poskuse preprosto sprala z vodo in smo poskusili ponovno. Odtise smo delali s prstnimi barvami, ki se res lepo izperejo tudi z oblačil ... z izjemo temno modre barve, ki pusti prav lep flek.

Pa še ena slika našega dnevnega kotička, ki je roko na srce redko takole pospravljen. Je pa tudi tale mizica moj dizajn, naredil pa jo je nono. Sedaj je spodaj čisto prazna, ker imamo enega pravega razgrajača razmetača, drugače pa je levo in desno prostor za CD-je, na sredini pa za časopise, revije in knjige.


Pvi korak smo tako naredili, sedaj pa čakam na nove ideje, ker praznega prostora na stenah je še preveč, čeprav mi je minimalizem všeč in je v majhnem stanovanju bolje manj kot več.

Lep barv polen teden vam želim,
Maja