četrtek, 9. september 2010

Malce nostalgije

Po sončku, dopustu. Komaj 14 dni nazaj smo se še greli na vročem sončku, čofotali po tako čisti vodi, jedli na tone sladoleda in bili čisto in povsem brez obveznosti.

Tako kot lani, sem tudi letos od ustvarjalnega materiala vzela s seboj le škatlo za nakit in v popoldnevih, ko sta tamaladva počivala, ali vsaj eden, so nastajale ... predvsem zapestnice.

Rdeča za mamo, meni najljubša:


Oranžna za prijateljico in sodelavko Majo, ki so dopustnikovali čisto blizu, tako da so se naši otroci skupaj igrali in se pri tem odlično ujeli.


Moški zapestnici sta dobila tudi oči in sin, deklica pa dekliško. Fotoaparatu so te žal ušle.

Modra je nastala za sosedo, ki je bila tudi v bližini in smo jih šli obiskat. Dve preprosti sta dobili tudi deklici. Na tej mi je bilo všeč, kako se sončna svetloba poigrava med kombinacijami steklenih in neprosojnih perlic.


Nastalo je še nekaj čisto preprostih,

eno pravo moško pa si je zaželel tudi moj oče in jo seveda dobil.

Bilo je res lepo in ker sta bila zraven tudi starša, je bil dopust res podoben pravemu dopustu. Hvala mami in oči!

Od poletja se bomo morali za letos verjetno res počasi posloviti, zato pa prihaja tako zelo pisana jesen, polna šelestečega listja in z vonjem po pečenem kostanju. Saj nam ne bo tako slabo ;)

Lepo se imejte,
Maja

ponedeljek, 6. september 2010

Obsedeno stanje

No, ni tako hudo in kot kaže, se bomo hitro navadili novega ritma. Doma imamo namreč prvega prvošolčka. Dolgo smo razmišljali, ali ga dati v šolo ali še leto počakati, glede na to, da je decembrski. Argumenti za šolo so nazadnje očitno zmagali in upam, da smo se prav odločili.


Prvih nekaj dni je za nami in mali nadebudnež z velikim veseljem in ponosom hodi v šolo. Ni mu treba več spati, sedi z najboljšim prijeteljem iz vrtca, veliko se igrajo zunaj in dobil je rumeno kapico in rutico. Držimo pesti za naprej.

Seveda pa ne gre vse povsem gladko. Za telovadno opremo sem mu sešila nahrbtnik vrečo in zraven še manjšo vrečko za copate. Že po prvem dnevu je bila vrečka za copate pogrešana. Našemu še ne šestletniku namreč vse pada dol, kjer pač pade in moral se bo še navaditi, da sedaj ne bo več nekdo ves čas gledal kje so njegove stvari, tako kot do sedaj. No, vrečka, ki je bila podpisana, se je našla in prvo lekcijo smo se upam naučili.

Sem bila pa tokrat presenečena, da sem našla uporabno fantovsko blago. Ponavadi ko povprašam, ali imajo kakšno blago z avijoni, avti ali dinozavri me le čudno gledajo in me usmerijo v del z baby motivi. Si kar predstavljam našega frajerja, kako bi tako vrečko zanalašč na hitro kje založil ;)

Prvošolski pozdrav,
Maja

petek, 3. september 2010

Ti si moj sonček

Vsi, ki imate majhne otroke, veste, kako stresen je prvi odhod v vrtec. Tako za starše kot za otroke. Če imaš srečo, te tam pričakata dve topli vzgojiteljici, h katerima se otrok z veseljem vsak dan vrača. Ja, pri Črtu smo imeli res srečo. Zato smo bili toliko bolj žalostni, ko smo izvedeli, da starejša vzgojiteljica odhaja v zasluženo penzijo, mlajša pa na porodniško.


Eno leto je Črt z veseljem hodil v skupino sončkov. Kako primerno ime so si izbrali! 31 avgust je bil uradno dan slovesa, vsaj takega, uradnega. Ker sta "mami" 14 sončkov bili res pravi sončici, sem se jima želela zahvaliti za čudovito leto. Zaradi dopusta, se je izdelava darila zavlekla na zadnji dan, ko mi je požarni alarm v Hali A v BTC-ju preprečil, da bi kupila potreben material. Tako sem se morala znajti z domačo zalogo.

Ideja z ogledalčkoma mi je bila všeč, ker je rumena tako topla, kot sta bili onidve, in vsakokrat ko se bosta pogledali v ogledalo, jima bo povedalo, da sta prava sončka. Zadaj sem dala še kratko posvetilo.

Sedaj pa novim zmagam naproti, kot skupinica levčkov.
Maja

nedelja, 29. avgust 2010

Kdo bo izročil darilo?

Z dopusta smo se vrnili direktno na praznovanje sestrinega rojstnega dne. Darilo je nastalo deloma že pred dopustom. Pokloniti sem ji želela manjšo toaletko za ličila. Ker je moja setrica sila natančna, sem za pomoč prosila Sonjo, mojstrico teh toaletk. Njeno strokovno oko je takoj videlo, kje ga lomim in po njenih usmeritvah je v veliko krajšem času nastala tale tolaetka ki ni lepa le od zunaj, temveč tudi od znotraj. Slončka na njej, sta za srečo. Sonja še enkrat hvala!


Ni pa ostalo le pri tem. Morje je nadebudneža dovolj utrudilo, da sta po kosilu lepo spala (no vsaj eden) in v tem času sem v roke prijela škatlo za nakit, ki sem jo vzela s seboj. Nastal je preprost kompletek v modri barvi, podoben tistemu, ki ga je nekoč očudovala. Za rojstni dan je tako dobila kar dve darili. Nabolj presrečna pa sta bila tamala dva, ker se ni bilo potrebno prerekati, kdo bo darilo izročil. Izročila sta ga lahko oba.

Jutri pa nazaj v realnost. Še trikrat spat in doma bomo imeli prvošolčka, ki se šole sedaj na naše presenečenje in veliko veselje, zelo veseli. Torba je skoraj pripravljena, tako nam ostane le še, da odštevamo.

Maja

četrtek, 12. avgust 2010

Čudovit stilski izziv

Ko sva se z mojim dragim vselila v sedanje stanovanje, je bilo ogromno. 64m2! Samo za naju. Nekaj let za tem, se je število prebivalcev podvojilo in stanovanje pričenja pokati po šivih. Ker planiramo selitev čez kakšno leto, sva dolgo premišljevala, kaj v vmesnem času. Starejši ima majhno sobico iz katere mlajšega vztrajno meče ven, septembra bo postal šolar, on bi ustvarjal, mlajši "razbijal". Jih dava skupaj ali ne?

Dolgo sva razmišljala, odločila pa na hitro. V petek je padla odločitev, v nedeljo pa je imel mlajši že svoj kotiček "sobico" v najini spalnici. Težko je opisati, kako vesel je bil dvoletnik svojega kotička v našem stanovanju. Dobesedno poskakoval je, vzklikal moja, moja in kazal na vsako malenkost v svoji novi sobici.

In kaj sem naredila? Najprej sem predelala previjalno v predalnik in jo melce prebarvala. Uporabila sem akrilne barve. Najprej sem predale pobrusila, nato pobarvala in nazadnje prelakirala.



Sledila je posteljica. Sposodila sem si žago in odžagala 4 rešetke, tako da lahko Črt sedaj sam spleza v posteljico in to se mu silno dopade. Še lepše pa je, da lahko na drugi strani spleza na mojo in potem vajo poljubnokrat ponovi.

Za knjigice sem mu na hitro zašila žepek, ki se ga obesi na posteljico. Čeprav še ni povsem dokončan, je vseeno že v uporabi.

Na steno sem mu narisala navihano opico. Rožica je še od prej in imam z njo še nove načrte.

V nedeljo smo se zapeljali do Ikeje, kjer smo kupili plastične škatle na koleščkih za njegove igrače (3 pod posteljo) ter poličko v kotu. Mizico s stolčkom mu je podaril Maj, ki dobi pravo mizo s pravim stolom. Končni rezultat:

Priznati moram, da že dolgo nisem tako uživala in imam še kar nekaj idej, ki jih bom s časom speljala. Najlepše od vsega pa je videti velike iskrive učke in velik nasmeh, iskreno veselje najmlajšega, ker ima končno tudi on nekaj, kar je res njegovo.

Čeprav bi še kaj dodala, pa sem tokrat zaključila, ker v soboto odhajamo na dolgo pričakovani dopust. Imejte se lepo, ustvarjajte, septembra pa se spet beremo.

Maja




ponedeljek, 9. avgust 2010

Zaljubljena v pikice

Majhna torbica iz prejšnje objave je nastala iz ostankov blaga, ki sem ga kupila za Sarino torbo. Sara je kreativna skoraj 15-letnica, ki izdeluje zelo lep nakit iz fima in perlic. Je hčerka prav tako kreativne sedaj že bivše Majeve pomočnice vzgojiteljice iz vrtca.

Sara je prosila, če bi ji zašila torbo po kroju Lula Loise. Takoj ko sem zagledala pikasto blago sem vedela, da bo kot nalašč zanjo. Bolj umirjeno stran sem najprej želela skombinirati s kakšno bolj živahno pikico, pa kot nalašč niso imeli pravega odtenka ne v rdeči, ne v modri, ne v zeleni... Ampak veste kaj, navsezadnje mi je kombinacija, ki je nastala, všeč, saj je barva toliko nevtralna, da jo bo lahko bosila tudi ko bo poletja že konec.

Torej na eno strani razposajeno pikasta...


Na drugi umirjeno zasanjana. Na sliki se ne vidi tako dobro, a rep ptiča sem našila tako, da se kravžlja čez polovico torbe. Ja, slikanje te torbe mi je dalo vetra. Ni šlo v kuhinji, ne v sobi, ne pri naravni svetlobi, ne ob pomoči mojega dragega...

Oko in ostali gumbki so še iz moje zaloge doma narejenih fimo gumbkov, ki jo kar pridno praznim.


Torba je sedaj že pri lastnici, ki je kot slišim, zadovoljna. In kaj sem dobila v zameno? Kvačkano ogrlico iz perlic posuto z rožicami.


Ker Sara kvačkanje tako zelo obvlada, sva se zmenili za eno delavnico, da nauči še mene. Se že prav veselim!

Maja


četrtek, 5. avgust 2010

Vaja dela mojstra

Vsaj upam, da ga bo. Šivanja sem se več ali manj učila sama. Nekje v petem razredu sem prvič izprosila, da sem lahko odprla star šivalni stroj, ki je imel še nožni pogon - si predstavljate! Mama, ki je nanj šivala v mladosti, mi je pokazala nekaj osnov ravnanja z njim in to je bilo to. Ker sem očitno pokazala dovolj vztrajnosti, sem nekaj let zatem dobila svojega, pravega, takega na električni pogon, ki ni šival samo naravnost ampak zna še marsikaj drugega. Tega imam še danes.


Učila sem se iz Burdinih revij in se pri tem naučila tudi veliko nemščine. Kakšno odkritje so bili zame brezplačni tutoriali na spletu pred dvemi leti! Velika brezplačna učilnica. In kar je najlepše, sem tako spoznala tudi nekaj super punc, ki delijo z menoj isto strast do šivanja in eno od njih sem imela čast osebno spoznati. Tako sedaj le lahko koga povprašam za nasvet...

Torbic ste sedaj videli na blogih že kar nekaj in ta moja ni nič posebnega, je moj drugi poskus. V pikice sem letos čisto zaljubljena. Rožica ne paše povsem zraven in je tam kot pokus nečesa novega. Vsega še nisem povsem pogruntala, predvsem notranjost mi še nagaja, ampak za to sem našla skrivno orožje. Obljubim, da več o njem razkrijem naslednjič, ko mi upam le uspe sešiti popolno majhno toaletno torbico.

In resno opozorilo za vse, ki razmišljate, da bi se sami preizkusili v šivanju teh torbic. Lahko te zasvoji ;)

Maja

Še več idej za ustvarjanje

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...