Vaja dela mojstra

Vsaj upam, da ga bo. Šivanja sem se več ali manj učila sama. Nekje v petem razredu sem prvič izprosila, da sem lahko odprla star šivalni stroj, ki je imel še nožni pogon - si predstavljate! Mama, ki je nanj šivala v mladosti, mi je pokazala nekaj osnov ravnanja z njim in to je bilo to. Ker sem očitno pokazala dovolj vztrajnosti, sem nekaj let zatem dobila svojega, pravega, takega na električni pogon, ki ni šival samo naravnost ampak zna še marsikaj drugega. Tega imam še danes.


Učila sem se iz Burdinih revij in se pri tem naučila tudi veliko nemščine. Kakšno odkritje so bili zame brezplačni tutoriali na spletu pred dvemi leti! Velika brezplačna učilnica. In kar je najlepše, sem tako spoznala tudi nekaj super punc, ki delijo z menoj isto strast do šivanja in eno od njih sem imela čast osebno spoznati. Tako sedaj le lahko koga povprašam za nasvet...

Torbic ste sedaj videli na blogih že kar nekaj in ta moja ni nič posebnega, je moj drugi poskus. V pikice sem letos čisto zaljubljena. Rožica ne paše povsem zraven in je tam kot pokus nečesa novega. Vsega še nisem povsem pogruntala, predvsem notranjost mi še nagaja, ampak za to sem našla skrivno orožje. Obljubim, da več o njem razkrijem naslednjič, ko mi upam le uspe sešiti popolno majhno toaletno torbico.

In resno opozorilo za vse, ki razmišljate, da bi se sami preizkusili v šivanju teh torbic. Lahko te zasvoji ;)

Maja