torek, 31. marec 2009

Ko vsak centimeter šteje ali recikliranje na veliko

Ko so me v Majevem vrtcu prosili, če bi lahko naredila ene zavesce, sem rekla, da ni problema. Saj sem še na porodniški in če Črt čez dan lepo spi, se najde kaka urca tu in tam. Pa saj bo treba le spodaj in zgoraj zarobit, ker gredo zavesce direktno na štango. No, vsaj tako sem mislila.

Potem pa dobim blago, ki je bilo nekoč zavesca za en kotiček, pa še en kos rumenega zraven. Prinesem domov in premerim. Kakorkoli računam, obračam, kombiniram, je bilo premalo za štiri zavesce, ki naj bi bile široke vsaj 2 m in dolge 0,7 m. Pa v vrtcu še malo pobrskajo in najdejo še dva manjša kosa. Enega modrega, ki bi šel zraven in še malo osnovnega. In res se sedaj izzide na milimiter s pomočjo malo domišljije.


Da sem dobila širino 2 m, sem na sredino všila barvni kos in sicer 3x rumenega in enkrat modrega. Da sem dobila želeno dolžino 0,7 m, pa mi ni preostalo drugega, kot da sem iz ostankov naredila 31 zankic in jih prišila na zavesce (31x izreži, obrobi, zarobi, našij.... uf!).

Ker sem mojstrica kompliciranja in sem se odločila, da gremo pri tem recikliranju do konca, sem iz ostankov rumenega blaga naredila še sonce in ga našila na modro zavesco, tako da bo otroke vsako jutro lepo pozdravilo.


In ker je ostalo še čisto, čisto malo blaga, je bilo v kombinaciji z mojo rezervo ravno dovolj za en predpasniček, ki ga bodo lahko imeli v kotičku s kuhinjo. Nosijo ga lahko obrnjenega na obe strani. Pri izdelavi predpasnička mi je pomagal Maj, ki je tudi sam porisal žepek.



In sedaj bom šivalni stroj za nekaj časa pospravila, ker je v dobrem tednu, ko so nastajale te zavese, stanovanje iz neznanega vzroka podivjalo in potrebuje nekoga, da ga spravi v red.

Lepo se imejte do naslednjič in naj tudi vam posije sonce.

četrtek, 26. marec 2009

Rožica za najboljšo mamico

Letos sem moji mamici za materinski dan podarila rožico, ki nikoli ne uvene.

Ko sem v trgovini po nesreči kupila rjavo das maso, kar nisem vedela kaj naj z njo. Potem pa se je izkazalo, da je kot nalašč za tale izdelek. Deklico in napis sem tako kot na ostalih das ploščicah vrezala, rožico pa nalepila čez. Pobarvala sem samo motiv in ga tudi svetleče prelakirala, saj mi je bil všeč kontrast, ki je nastal v primerjavi z grobim neobdelanim ozadjem. Za obesit sem dodala vrvico iz rafije.

Z izdelkom bi bila zelo zadovoljna, če ne bi bilo obrazka. Čeprav sem ga najprej izrisala na papirju, da je bil res prisrčen, na koncu le ni izpadel tako dobro. No, saj z izdelkom sem zadovoljna in mami ga je bila zelo vesela, ampak saj veste kaj mislim... Res ne maram risanja obrazev...

Sedaj v omari na novo idejo čaka še pol paketka rjave das mase. Moram priznati, da mi je z belo vseeno ljubše delati. Pa še en lep pozdravček vsem, do naslednjič.

ponedeljek, 23. marec 2009

Zadnji del trilogije predpasničkov

Za nami je rojstnodnevno obarvan konec tedna. Polica v dnevni sobi se je končno nekoliko spraznila in bom lahko (verjetno kmalu) z nje pobrisala prah. Svojo novo lastnico je dobil tudi tretji predpasniček - 3 letno Julijo.


Ker pa kar malo dvomim, da bi bila samo predpasnička ravno blazno vesela, sem zraven dodala še cel kompletek za peko piškotov: valarček, izrezovalnik, pa modelčke. Te lahko uporabi za peko pravih piškotkov ali pa tistih pisanih iz plastelina, ki se tako lepo na radiatorju posušijo in so jih mali medvedji kosmatinčki in kodraste punčke potem tako veseli.

Sem se pa pri tem poigrala s kvadratki. Izrezala sem jih s pomočjo kartonaste šablone, da so bili res vsi enaki in so se lepo skupaj sestavili. Najprej sem sešila vrste, podem šele vrste med seboj. Vse skupaj sem z belo nitjo prešila, da blago lepše stoji, pa tudi okrasni šivi vse skupaj še malo popestrijo.

Sledil je še žepek, na katerega sem na roke izvezla Julijino ime. In za konec še ena rožica na žepek. Druga stran predpasnička pa je popolnoma rdeča.

Sedaj pa upam, da kmalu dobimo povabilo na piškotke. Tiste ta prave, upam ;)

sobota, 21. marec 2009

Poskus slikanja

Da ne boste mislili, da sem čisto obsedena z otroškimi predpasnički (ker gotovo boste še kakšnega videli), naj vam tokrat zagotovim, da mi je všeč še veliko drugega. Zelo všeč so mi npr. Tanjine slike. Intenzivne barve, optimizem in energija, ki seva iz njih. Ja, tako jih doživljam jaz. In vedno ko z nami deli kakšno novo umetnijo, me prime, da bi spet prijela v roke svinčnik in čopiče ter samo risala. Za dušo.

Pa me roke ne ubogajo in ne ubogajo. Tako okorne so! V glavi so mnoge ideje, vidim jih tako živo! A da bi jih prenesla na platno, pa ne gre in ne gre. Manjka mi vaje in časa. Tolažim se, da to ja ni nič čudnega, saj odkar sem pred več kot desetimi leti neslavno pogrnila na sprejemcih za arhitekturo, nisem več risala. Ustvarjala že, marsikaj, a risala nisem. No, morda Maju kakšno otroško rizbico, a to ne šteje.

Pa vam vseeno pokažem ta poskus, ki so ga navdihnile pravljice. Obožujem jih. V njih je vse mogoče, dobro premaga zlo, pamet je močnejša od lepote, revni vedno obogatijo, v njih so triglavi zmaji, drobne vile in jeznoriti palčki ... in za grdimi krastačami se včasih skrivajo čisto solidni princi.


Ampak, moja žabica na sliki izgleda tako zadovoljna, da bi prej rekla, da se imata s čarovnico čisto fino in da nič ne rabi princeskinega poljuba, da bi se spremenila nazaj. Ja zakaj pa ne, saj to je moja pravljica.

Meni pravljice mnogokrat popestrijo večere. Tudi vam?

sreda, 18. marec 2009

Izboljšan kroj otroškega predpasnička

Kot sem že napovedala, so me ti otroški predpasnički čisto navdušili. Eden še čaka na sobotno slavljenko, tegale pa sem sešila na zalogo. Uporabila pa sem isti kroj kot pri prvem le malo sem ga prilagodila otrokom, ki tako hitro rastejo.


Sam predpasniček je dokaj preprost. Spredaj sem našila le žepek v obliki muce, ki se pojavlja tudi na blagu. Trakove pa sem všila tako, da se prilagajajo rasti otroka. Na eni strani sem trak zgoraj fiksno prišila, drugi del pa gre zgoraj skozi luknjo v predpasniček in pride ven spodaj pri pasu. Trak, ki gre okoli vratu lahko tako popolnoma prilagodimo otrokovi velikosti.


Pa še skica, ki kaže potek trakov (rdeča) ter zunanjega šiva (modra), ki se ob delu rok zaradi traka v notranjosti premakne bolj v sredino.


No, saj stvar ni komplicirana in upam, da bo tale preprosta razlaga zadostna in bo vse skupaj prišlo še komu prav. Predpasnički pa bodo sedaj otrokom starim cca 2 do 5 let vedno ravno prav.

ponedeljek, 16. marec 2009

Otroški predpasniček za 4 letno Žano

Majeva prijateljica Žana je v soboto praznovala 4 rojstni dan. Glede na to, da imam dva fanta in moja sestra tudi dva in prijatelji v bloku so vsi fantje .... sedaj že obvladam fantovsko sceno: motorji, vlaki, rakete, avijoni, dinozavri, spidermeni, betmeni... Sredi noči vam znam zrecitirati imena najbolj čudnih dinozavrov (ko sem jih prvič brala sem si skoraj zlomila jezik), znam delati lupinge z avijonom na daljinca, ter obvladam tajne moči super junakov. Ampak kaj je všeč 4 letnim deklicam?

Zato sem pri Žanini mamici malo potipala, kaj Žana rada počne. Med drugimi stvarmi se je našlo tudi kuhanje in peka z mamico. Zato se odločim, da ji poklonimo kuharsko knjigo za otroke, zraven pa sem ji sešila še unikaten predpasniček.


Čeprav gre za zelo preprost projekt, pa sem bila navdušena nad krojem ki sem ga našla na netu. Sešit predpasniček nampreč nima nobenih zunanjih robov, lahko se nosi na obe strani in je takooo preprost za sešit.

Za osnovo sem uporabila modro belo karo blago iz domače zaloge, za trakove pa sem uporabila kar svilen rumen trak - saj punčke imamo rade svetleče stvari. Motiv vrhunske kuharice Žane ter napisa na predpasničku sem zrisala v Corelu, sprintala na papir, ki se nalika na blago, izrezala ter nalikala.

Z izdelavo sem se tako zabavala, da je takoj nastal še en predpasniček, ki pa ga pokažem takoj, ko ga mala prejemnica dobi. V glavi je nastalo še toliko idej, da je čisto možno, da bo še veliko mojih in Majevih prijateljev letos dobilo predpasničke. Pa saj so tako uporabni in simpatični, a ne ;)

sreda, 11. marec 2009

Danes se ptički ženijo

Danes je Gregorjevo, prvi pomladni dan. In kot vsaka pridna gospodinja (hm, no ja...) sem se tudi sama lotila spomladanskega čiščenja. Ena od stvari, s katero že preeeeedooooolgo odlašam, je temno modra vrečka, v kateri domujejo naše nogavičke, ki so ostale prez para.


Ampak nekaj mi ni jasno. Preštela sem jih. 34 nogavičk! Pa saj to je cel kup! Ja kje so pa njihovi pari?! Teljito pregledam košaro za perilo, pa kote v omari... Najdem 2. In preostalih 32? Posumim, na tajno organizirano mrežo za pobege. Saj v zrak pa res niso mogle izpareti! In kaj naj sedaj s preostalimi nogavičkami, za katere je umrlo poslednje upanje, da bodo še kdaj združene s svojim parom zapustile temno vrečo... Nekatere so še prav lepe, v cvetu svojega življenja... in sedaj bodo neslavno končale ... v smeteh...

In pade ideja. Izberem dve pisani, potegnem ven šivalni stroj. Pol urice zatem, v našo dnevno sobo prinašata pomlad dva ptička. Preostale nogavičke za enkrat vrnem v vrečo. Morda pa se komu drugemu le sanja, kje bi se skrivale preostale? Tiralica je že zunaj ;)


p.s. Helena me je kar prav popravila, da malo prehitevam. Ko pa se takoooo veselim pomladi ;)

nedelja, 08. marec 2009

Pomladna vaza s tulipani

Danes je bil prekrasen dan. Pravi pomladni dan. In bil je trenutek.


Črt je med enakomernim tresenjem vozička zadremal in Maj je zbrano iskal največje zvončke, za najlepši šopek... Trenutek, ko sem zaprla oči in lice nastavila sončnim žarkom, ki so me nežno greli. Sveža pomladna sapa me je božala po koži. Popolna tišina. Le tu in tam sem zaslišala ščebet ptic, ki so iskale drobne vejice za svoja gnezdeca. V zraku je bila tista opojna sladkoba toplih gozdnih tal. Vse je bilo tako kot mora, popolno, neponovljivo. Bil je samo trenutek, a bil je moj. Trenutek notranjega miru in čiste sreče.

sreda, 04. marec 2009

Okvirček z zabavnimi slikicami za 10 letno Marino

Kaj podariti 10 letni deklici, najboljši prijateljici mojega komaj 4 leta starega Maja? Vedela sem, da ji moram darilo narediti sama, saj izredno rada gleda moje izdelke in ustvarja z nami, pa tudi prosila me je že večkrat, da naj naredim kaj samo zanjo.

Pa sem razmišljala. 10 let. Ni več punčka, pa tudi najstnica še ne. Roza barva je še vedno aktualna, vendar ne sme izpasti preveč punčkasto. Rada ima bleščice in svetleče stvari. Želela sem narediti nekaj, kar bo aktualno dalj časa. In tako pridem na idejo personaliziranega okvirja za sliko.


Okvirček sem kupila v DM-u, ga zbrusila ter pobarvala z mat akrilnimi barvami na svetlo roza barvo. Dodala sem temno roza svilene trakove, ki se prav lepo svetijo. Tu sem imela kar nekaj problemov, saj je lepilo tolklo čez, pa sem morala popravljati. Nazadnje sem jih s spenjačem za les dodatno pričvrstila na hrbtno stran. Nato sem dodala še rožice s črkami njenega imena. Rožice sem s štanco izsekala iz foto papirja, na katerega sem pred tem naprintala vzorčke. Za foto papir sem se odločila, ker je nekoliko trši in se sveti, tako kot trak. Za sredino rožice sem uporabila kar navaden luknjač ter na krogce z roko napisala črke.


Da pa vse skupaj ne bi bilo preresno, sem ji poleg nekaj njenih slikic naprintala tudi 3 bolj zabavne slikice, ki jih bo lahko menjavala v okvirju: Winxice, RBD in eno bolj šolsko, teme, ki so sedaj aktualne.


Motiv svežine in rožic sem nadaljevala tudi na škatlici, ki sem jo naredila iz šeleshamerja ter prelepila z velikimi papirnatimi rožicami, malimi bleščicami v obliki rožic (kupljeno v trgovini s šivilskim blagom) ter 3D rožicami (kupljeno v Tušu).


No, upam, da je darila vesela in da bo še naprej rada prihajala k nam ustvarjat. Moj sin ima sicer z njo tudi dolgoročne načrte. Pravi, da se bosta poročila in imela fantka in punčko, ki se bosta klicala Tomaž in Anica ;) Hja, smo ravno v fazi Pikanogavičke. Kaj si o tem misli Marina, pa še ne vem.

Še več idej za ustvarjanje

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...